Vrt življenja

Arnika (Arnica montana)

2011-07-28T16:47:00.007+02:00

Krucefix, veste kaj? Sem kar malo zašla. Moj blog naj bi bil prvenstveno namenjen zdravilnim rastlinam toda, ko ga zadnje čase preletim vidim, da sem zašla in klepečem o povsem drugih stvareh. Moj drugi jaz (no, saj sem ja dvojček po horoskopu) mi je že stopil v bran: pa kaj, če toliko dogaja v tvojem lajfu:)

Rada ima zakisano rastišče

Torej zato, naj bo današnja tema posvečena rastlini z veliko začetnico, Arniki. Ups, še nekaj moram povedati. Tudi letos nisem dobila tavžentrožce, ker jo je kmet zopet pokosil še preden je zrasla. Porkaflek in košnja. Šest primerkov sem nabrala ob mučnem iskanju na nepokošenem delu travnika, romali so v zeliščni liker z meto, meliso in vinsko rutico, namočeni v kozarcu se družijo s srčno močjo:) Ko bom pri volji, vam recept zaupam...

Letošnja bera arnike je namočena v oljčno olje in alkohol

Naj se vrnem k arniki, trajnici iz družine košaric, ki zraste od 20 do 60 cm visoko, s svojim rumenim cvetom in izrazitim vonjem, me vsakič, ko jo ugledam razveseli. Sicer pa moram povedati, da je arnika od leta 2004 zaščitena rastlina.

In črka zakona pove: dovoljeno je nabiranje nadzemnih delov, razen semen in plodov, in sicer en šopek na dan. Šopek na dan pomeni število rastlin, ki jih človek drži med palcem in kazalcem ene roke.Iz napisanega sledi, da jo je problem najti, kajti prehitra košnja in seveda kemija, sta jo že dodobra uničila. Tone umetnih gnojil je požgalo korenine, ki rastejo tik pod površjem zemlje, veliko škodo pa so po drugi strani naredili nabiralci, zaradi nepravilnega nabiranja.

Uporablja se predvsem zunanje, farmakološko pomembne sestavine so seskviterpenski laktoni, flavonoidi, kumarini, derivati kavne kisline in eterično olje.. hm,hm, kakorkoli, delujejo protivnetno, analgetično in antiseptično. V medicini se uporablja predvsem zunanje in sicer za obkladke pri kožnih vnetjih po piku žuželk in ožigih meduz, turih, oteklinah zaradi poškodb, zvinih in udarninah, podplutbah, povrhnjem vnetju ven, mišičnih in sklepnih bolečinah, pa tudi za izpiranje vnete ustne in žrelne sluznice. Zdravi tudi ozebline, hemeroide in plešavost živčnega izvora, celi rane ter blaži težave povezane z revmatičnimi oboljenji.

Zdravilca....od a (arnike) preko š (šenjanževke) do z (zelenih orehov)

Lani sem jo namočila samo v alkoholu, toda po premisleku in samem povpraševanju ljudi, sem se odločila tudi za oljni pripravek, katerega pri določenih težaveh, kot so npr. hemeroidi ali pri otrocih lažje uporabljamo.

Rastišče arnike je dom tudi srčni moči, krhki rastlinici z mogočnim gomoljem v zemlji. O njej bom pisala v prihodnjem zapisu.

Borelioza

2011-07-20T10:56:00.003+02:00

Kot otroci podeželja smo ogromno zahajali v gozdove. Tam smo si poiskali zabavo na različne načine, bodisi nabirali gozdne plodove ali pa oprezali za čmrlji in drugimi živalmi. Vsakič, smo domov prinesli tudi obilico klopov, včasih tudi po deset, ki pa takrat še niso bili okuženi in se je o boleznih, ki jih prenašajo danes, govorilo zelo malo. Drži pa, da nihče od nas ni zbolel.

Lepotec? No, no....grda laž!

Spoznavanje s klopi iz otroštva ima za posledico, da nadlego vidim praktično iz aviona. V mestu, kjer sem dolga leta živela, je mnogo manj priložnosti za nebodisigatreba srečanja z njimi, toda zdaj, ko živim praktično v gozdu, velja biti kar se da previden, čeprav moji sosedje zatrjujejo, da na našem koncu klopi pa že niso okuženi. Nemalokrat sem ga staknila, kar na lastni parceli, toda hujših posledic nikoli ni bilo.

Deset dni nazaj so odločim pobrskati za gobami, čeprav so pravi gobarji zatrjevali, da jih ni. Lisičk sem nabrala za polno košarico in se veselila, saj so prav te nadvse aromatične. Kot običajno, ko pridem z gozdnega pohoda, sem se pregledala, čeprav uporabim pršilo proti klopom in ni mi jasno, kako sem malo žverco spregledala. Jah, sem bila že površna ali pa se mi je spet nekam mudilo.

Klopa sem odkrila šele naslednji dan, ker pa smo bili ravno na morju in nisem imela s sabo pincete in drugih pripomočkov sem se bala, da bom glavo pri puljenju zatrgala. Toda brez težave sem ga odstranila, menim zato, ker sem stala v morski vodi in je vsled nje, klopu popustil oprijem.

Nastalo rdečino, veliko za cekin, sem hote postavila na ignor, toda ni in ni hotela izginiti, zato sem stopila do svoje, sicer nadvse prijazne zdravnice, ki sem si jo morala po dvajsetih letih izbrati zaradi lanskega zloma gležnja. Po pregledu je ugotovila, da je rdečina atipična, zato me je poslala na pregled krvi, ki pa naj bi jo opravila šele naslednji teden, ker je prehitro opravljen pregled lahko negativen. Jejhatajej, do laboratorija mi ni bilo potrebno, ker je atipična rdečina postajala vse bolj tipična in teta zdravnica mi je predpisala sumamed. Dokaz tripičnega eritma prilagam. Ni še izginil.

Dokaz št.1

Sicer sem se z boreliozo srečala že pred leti, ko jo je staknil sin. Bil je lepo viden eritem z rdečino, ki je bila velika za dlan in je kasneje začela v sredini bledeti, robovi pa so ostali rdeči in so se širili. Posledic zaenkrat nima in upam, da bo tako ostalo pri obeh.

Dokaz št.2

Zaključek: naslednje leto se zanesljivo cepim. Že res, da proti boreliozi ni zaščitnega cepljenja, se pa bom z njim izgonila še veliko hujši težavi in sicer klopnemu meningoencefalitisu.

V poduk in nasvet: le preberite si, kaj o vsemu skupaj pravi primarij dr.Srečko Rutar http://www.zd-mb.si/fileadmin/Dokumenti/Nasveti/Borelioza%20resen%20problem.pdf

Semanji dan v Celovcu

2011-06-29T10:06:00.006+02:00

Prejšnjo soboto, sva se z boljšo polovico odločila pokukati izven meja naše deželice in sončen dan je bil, kot naročen že dlje časa načrtovanega obiska tržnice v Celovcu. Zanimalo me je predvsem, kako imajo naši sosedje urejen prodajni režim, kajti zasledila sem, da odhajajo naši trgovci s svojimi izdelki po zaslužek čez mejo.

Semenj bil je živ

Poti, ki vodi čez Ljubelj si z njenimi počasnimi serpentinami ne predstavljam, kot neizogibnega, vsakodnevnega dela službe. Počasna vožnja pa je, kot naročena za opazovanje narave, ki tik pod Ljubeljem, nudi adrenalinski pogled na visokogorske vršace in plazine pod njimi.

Plesal in pel, obenem prodajal:)

V Celovcu je, kot povsod v Avstriji. Urejen do potankosti, nešteto lepo okrašenih trgovinic, množica sprehajalcev v centru, ki je za promet zaprt. Godba sredi belega dne in ogromno število cvetličnih korit, so prava paša za ušesa in oči. Cene, kot pri nas, le kava na tržnici je precej zasoljena. Dve kavi brez dodatkov: 4,9 EUR. Koliko je že v centru Ljubljane? Pri nas, na podeželju te omamni napitek stane le 1 EUR. Z mlekom, smetano ali kar tako:)

Lično založene trgovinice

Tržnica je locirana v samem centru mesta, posamezne prodajne dejavnosti so ločene z manjšimi trgovinicami in lokalčki. Kot pregleden labirint vodijo poti med stojnicami in najboljšo lokacijo s svojo stojnico, zaseda Primorec s svojimi vini. Degustacija je seveda obvezna, nakup malo manj, toda beseda da besedo in pove, da hodi sem prodajat že sedem mesecev.

Naše gore list v Klagenfurtu:)

Bojda se je malce boril za samo lokacijo, toda pomembno je, da si jo je izboril. Cene najema se gibljejo od 3 pa do 30 EUR (odvisno od lokacije, velikosti stojnice ipd), prodaja pa ni primerljiva s tisto pri nas. Dacarji naše prodajalce med katerimi že sedem let prodaja tudi Ribničan, pusti čisto pri miru, ker je menda njihova zakonodaja, kar se tiče tovrstne prodaje popolnoma drugačna od naše.

Velika izbira doma pečenega kruha

Pošteno in prav! Pri nas bodo poleg zasoljenih cen za plačilo najema zdaj, zdaj zahtevali od mamc, ki pritrogajo solatko naprodaj še blagajne, ki bodo računale malodane, kdaj je šla na stranišče. Aaaaah Slovenci, učimo se od pametnejših....

Ocvirki na zajemalko

Ponudba na sami tržnici je raznolika, toliko zares doma pečenega kruha nisem videla še nikjer. Seveda nisem mogla mimo dela stojnic, ki ponujajo zelišča, kupila goji jagode in lovor, za katerega nisem prepričana, če bo preživel zimo na celini.

Moj najljubši del tržnice

Vem, da raste na mediteranskem področju, toda poizkus bom vseeno opravila in morda se mi celo posreči. Bom videla.

Še zadnji utrinek in poslovim se...

Sladke pregrehe

2011-06-24T19:07:00.008+02:00

Z vkuhavanjem marmelad sem začela eksperimetirati zgodaj, kajti v pravi izziv mi je napraviti te sladke pregrehe v vseh možnih barvah in oblikah. In, ko mi izkušene gospodinje prišepnejo, da se marmelada iz grozdja ne bo obnesla, moram to preizkusiti, pa naj stane kar hoče.

Preprosto najboljše češnje, ki gostijo tudi hroščka

Lansko poletje, sem iz stričevega vinograda dobila dva zajetna"ajmerja" drobnega grozdja (ne vem katerega, bilo je črno in rdeče), ki pa je izjemno sladko. Poješ, kar se pač da in glede na to, da mi ga je po dvodnevnem konzumiranju ostalo še precej, sem se lotila priprave marmelade.

Receptov za grozdno marmelado na ineternetu ni bilo veliko, pa še ti se mi niso zdeli dopadljivi, zato sem delala po občutku. Striktno ne uporabljam konzervansov, ki so na voljo v trgovinah, zato težavo v mojem primeru predstavlja edino samo zgoščevanje marmelad. Tu "pogoljufam" z dodajanjem limone ali mešanjem dveh vrst sadja.

Teknile bodo pozimi

Jagode sem skrbno razpečkala in pobrala peške, kolikor se je pač dalo, nadležne pa niso bile niti tiste, ki so se mi izmuznile, ker so bile drobne, le delo je bilo precej zamudno. V emajliran pekač sem naložila grozdje in ga položila v ogreto pečico na 180 stopinj. Vse marmelade "pečem v pečici", saj se s tem izognem mukotrpnemu, večurnemu mešanju in stanju poleg štedilnika. Marmelado kuham približno štiri ure, da večina vode izpari, preizkus gostote pa opravim z ohlajenim krožničkom, na katerega kanem nekaj kapljic marmelade.

Če se v nekaj sekundah zgosti, je nared. Sladkorja nikoli ne dam toliko, kot piše v posameznih receptih (kilogram sadja na kilogram sladkorja) temveč njegovo količino zmanjšam vsaj za tretjino. Res pa je, da uporabljam želirni sladkor. V vseh letih se mi nobena še ni pokvarila in grozdna marmelada s svojevrstnim okusom je bila milo rečeno božanska!

Letos sem že naredila češnjevo, ki ima poseben okus. Domačo drobnico sem razkoščičila (uh, naslednje leto si v Merkurju nabavim razkoščičevalec), dodala cimetove palčke in proti koncu sok treh limon. Vonj gotove spominja na jabolčni šturdel:)

Desno češnjeva s cimetom, levo jagodna z limeto

Daleč najboljši, do sedaj preizkušeni marmeladi, pa sta jagodna z limeto in figa z breskvo ter meliso. Recepta za omenjeni sem dobila v neki stari, stari reviji, ki jo skrbno hranim.
In naj vam bo....Enega vam zaupam:)

Marmelada iz breskev in fig

Potrebujemo:(za štiri kozarčke po 250 ml)

1 kg breskev
400g fig
sok 2 limon
kg želirnega sladkorja
šopek melise

Priprava: Breskve blanširamo v vreli vodi in polijemo z mrzlo, da jih lahko olupimo, nato jih narežemo na koščke. Fige olupimo (jaz jih ne) in prav tako narežemo. Dodamo želirni sladkor in limonin sok ter pustimo stati tri do štiri ure (jaz pustim čez noč). Nato marmelado med mešanjem kuhamo, da se zgosti (jaz jo dam v pečico in nič ne mešam....no ja enkrat, dvakrat) Dodamo narezano meliso in nadevamo v sterilizirane kozarčke.

Eno izmed mojih priljubljenih zelišč, je zagotovo melisa

To je to...Na meliso nikakor ne smete pozabiti, ker da tisto piko na i okusu te marmelade. Prilagam fotko, kje si jo naberem jaz:) Pa še...vedno v pečici steriliziram kozarčke ali steklenice, ki jih uporabim za vkuhavanje. Saj poznate....100 stopinj, 20 minut.

PS: Že spomladi in poleti, ko se vkuhavanja marmelad lotim, pa vzamem v zakup, da jih moram nujno nakuhati nekaj kozarčkov več, ker se mi zdijo izvrstno darilo za novoletno obdarovanje. V lepih malih kozarčkih in s pokrovčki, ki jih ovijem v barvast krep papir zavezan s slamo, delujejo izjemno domače in dekorativno.

Permakultura

2011-06-23T19:25:00.013+02:00

Danes sem se lotila mojega obljubljenega prispevka na blogu o katerem sem rekla, da bom nekaj napisala (huh, o permakulturi je težko samo nekaj napisati). Kaj permakultura je? Permakultura je način življenja.

Bazilika, ki sem jo vzgojila iz semena

Ne moreš si reči: "No ja, kmetoval bom po permakulturnih načelih in zakonitostih!" Ne gre. Če hočeš, da ti bo uspevalo, moraš korenito spremeniti način razmišljanja, slog življenja, vzpostaviti oblikovan odnos do zdravega bivalnega okolja, kjer prideluješ hrano, energijo....

Konkurenčne buče so precej večje od mojih:)

Ko sem brala o znamenitem, upornem kmetu Seppu Holzerju, sem bila nemalo začudena nad rajem, ki si ga je ustvaril na 1500 metrih nadmorske višine. Goji citruse, evkaliptuse, kivi in ostale eksotične rastline, poleg seveda vseh ostalih, ki pa so nekako tradicionalne za celinsko področje.

Permakulturni paradižnik se bohoti v družbi nadzemne kolerabice

Iz strmine, zaradi smrekove monokoulture uničene in onesnažene prsti, je v kratkem času naredil rodovitno zemljo, na kateri rastlin ni potrebno ne zalivati, ne pleti ali kakorkoli drugače razvajati. Zemlje ne orje, ne štiha ali kakorkoli drugače obdeluje. Namesto njega delo opravijo deževniki in mikroorganizmi, ki v zemlji so. Pri obdelavi zemlje mu pomagajo prašiči, ki s svojimi rilci dodobra preorjejo obdelovalno zemljo, race, kokoši in druge domače in neudomačene živali:) Pravi, da je treba naravi pustiti, da dela po svoje, za razliko od sodobnega kmetijstva, ki se loteva vsega narobe. Rastline slili v odvisnost in izžema prst. Permakultura JE samooskrba, opevana beseda v zadnjem času.

Perma solatka, kljub poznemu sajenju dela čvrste glave

Kot sem omenila, se je mož lotil vrtička, ki ga je vsaj v osnovi oblikoval po permakultunih načelih. Torej, nič okopavanja,štihanja in bognedaj uporabe kakršnih koli kemičnih tretmajev v prihodnjih letih. Uši na fižolu se znebiš s koprivo ali oljem, ki ga zmešaš z vodo in z mešanico poškropiš rastline. Pomemben del uspeha pa je štart oz. priprava gredice. Ker je svoje delo lepo evidentiral na sledečem linku, ga kar

prilagam:http://enabilka.blogspot.com/2011/05/gredica-malo-drugace.html

Permakulturna gredica v celoti

In, ker ne gre drugače, da primerjam moj, tradicionalni vrt in njegov permakulturni, prilagam tudi novejše fotke enega in drugega. Po slišanem in videnem me več ne čudi, da na njegovem koščku zares ni nobenega plevela, buče rastejo, kot utrgane medtem, ko sem svoj vrt morala že trikrat okopati (po fotografijah sodeč je sklepati, kot da ga nisem nikoli...)

Spreglejte plevel prosim...

Toda moj paradižnik letos, ki sem ga mimogrede vzgojila iz semena sama in je bil na začetku videti, kot uboga para, je zrastel v prekrasne orjake, ki ga zavistno pogledujejo sosedje, ki so si kupili cepljenega. Jap, tudi možu sem taiste sadike dala "naposodo". Jih bo drugo pomlad vrnil? Poročam....

Res je lep...

No, no in za konec....foušija ni lepa lastnost:)

Končno, tako željena pomlad

2011-05-28T19:37:00.020+02:00

Dolgo, predolgo nisem pisala. Razlog se skriva v nekem mojem grehu (sploh ne vem, če mu lahko tako rečem) iz preteklosti, o katerem bom spregovorila drugič, toda posledično zaradi njega nisem imela predvsem volje, da bi šarila po besedah.V vmesnem času se je zgodilo marsikaj. Poljane so zacvetele z vso silno močjo, prve sestavine za jagermeistra se že namakajo.

Občudovanja vredna, kajneda?

Po novem, bo v mojem kraju tržnica in neimerno me veseli, da sem ujela zadnji štant, na katerem bom slikovito razstavila moje arcnije. Sobote, čeprav bojda mrzle, se tako veselim, da sem danes za pokušino razstavila moje izdelke, kar na domači mizi, ker mi je "šefica", ki je zadolžena za cel projekt zažugala, naj bo, kar se da privlačen in zanimiv.

Pri hiši stalno nekaj delamo, toda izkupiček mojih vtisov je boren, ker se mi zdi, da kar postorimo novega, podremo vse ostalo, kar je bilo narejenega prej. Tako smo navozili sedem tovornjakov zemlje, ker želimo izravnati teren in povozili vse moje rožice, ker se jih bager pač ni mogel ogibati. Toda ena, izmed preživelih vrtnic, ki so se hudi ujmi uspele izogniti in je zanalašč nisem hotela obrezati cveti, kot za stavo.

Še od blizu....

Razmišljam, ker sem testirala obrezovanje vrtnic, da je vse skupaj en velik lari fari. Predlani, ko smo kupili hiško in je nihče ni obrezal, je divjala tako, da so jo hodili občudovati ljudje iz doline. In, ker človek (za prmej, da ne rečem kaj gršega), nikoli ni zadovoljen, sem jo lansko leto porezala po vseh študijskih pravilih. Za boga svetega, pa saj sem iz foha....No, zgodilo se je, da je spomladi podarila mojemu šolskemu znanju ravno pet cvetov. Potem se je kujala, kot bi mi zanalašč želela nagajati. Prav....sem si mislila. Letos, ne porežem nič. Da ne nakladam, prilagam fotko, ki si zasluži čisto petko. Ne fotka....vrtnica. Moj zaključek je, ne bom rezala nič več, narava že ve kaj dela.

Blitvo sem enkrat že porezala, pa pojedli smo jo tudi!

Mož se je lotil permakulturnega pojekta, v posmeh mojemu tradicionalnemu vrtu, ga je postavil točno meter stran. Navozil je karton, slamo in kompost, čez vse to pa položil pet cm zemlje. Natančno (zopet v posmeh moji, večkrat malce furjasti naturi), je po permakulturnih predpisih posadil korenček med solato, redkvice med paradižnik, ter vsak dan vneto hodi ogledovat svoj projekt.

Še ena permakulturna gredica spodaj se obeta....

Malce kritično, pogleduje proti mojemu kosu zelenjadnega vrta, toda zaenkrat, (še) ni nobene dramatične razlike v rasti. Tako in tako pravi, da je preveč pohitel s sajenjem, kajti najprej bi slama in karton morala začeti razpadati, torej vsaj pol leta bi gredico pred sajenjem moral pustiti mirovati. Ker sem sledila njegovemu izobraževanju na tem področju vem, da ima še kako prav.

V naslednjem zapisu vam poročam, kako uspeva tradicionalni zelenjadni vrt, ter malce več o permakulturi.

Joga obraza

2011-02-11T15:36:00.005+01:00

Ko sem zadnja leta hodila mimo obvezne stanovanjske opreme, ki je nujna tako v stanovanju, kot torbici vsake ženske, je priljubljeni kos pohištva nenadoma postal moteč. Ogledalo, moj kritični in obenem samovšečni življenski popotnik na vsakem koraku, se je spremenil v kruto pošast iz nadaljevanke Twin Peaks. Kljub iskrenemu ali pa tudi ne, prigovarjanju kolegic češ, saj dobro izgledaš za svoja leta, sta me prav zadnji dve besedi prepričevali, da moram nujno ukrepati, da ne bom čez dve leti podobna nagubanemu pasjemu prijatelju iz reklam. Katera pasma je že to? Shitzu....vodever.

Jah, ON je že prikupen....

Četudi sem zavzet nasprotnik agresivnih metod takšnega ali drugačnega zdravljenja, sem se tako v sanjah, čedalje bolj pogosto spogledovala s čudežno ampulo-botoxom. Toda samo v sanjah, kajti mož mi je v nekem lahkotnem pogovoru o njem zagrozil, da me nemudoma zapusti, če sežem po njem. Že res, da je bil ta pogovor lahkotne narave, toda grožnja je bila povsem resna:) In veste kaj? Brez svojega godrnjavega moža pa res ne bi rada ostala zaradi dveh gubic manj.

Kitajček step 2

Kot naročeno, mi je v tem času prišel v roke članek o Savini A.Ritter, ki bojda z obrazno jogo dela čudeže. Nemudoma sem poiskala vse članke o njej in njenem delu ter presenečeno ugotovila, da se o omenjeni temi in avtorici, v medijih veliko piše. Le kako je mogoče, da mi je ta informacija, ki se je, kot meteor izstrelila v medijsko orbito, ušla izpod nadzora? Pa toliko takšnih in drugačnih revij preberem! Najbrž so preveč rumeno obarvane:), kamor tale deklič s svojim znanjem prav gotovo ne sodi!

Ok, zamujenega še ni bilo nič, le nemudoma se je bilo treba podvizati in prijaviti na prvi prosti termin. Toda, kot zakleto, se je zadana naloga spreminjala v misijo nemogoče, kajti vsi termini do Novega leta so bili zasedeni, jaz pa sem zaradi skrbi, kdaj pridem na vrsto, tvegala še kakšno gubo več na svojem sicer čednem obrazku. Ob mojem prijaznem moledovanju, (o ja....iz slednjega imam doktorat in večina mu podleže:), mi je ljubezniv Savinin "piarovec" zagotovil, da me bo kontaktiral, če bo kdo od prijavljenih odpovedal. Višja sila mi je bila naklonjena, ker mi je tik pred začetkom tečaja sporočil, da se ga lahko udeležim, zaradi ene odpovedi, vsled bolezni.

Adijo vrečke in podbradek

Malce treme je seveda bilo prisotne pred začetkom srečanja, porajalo se mi je nešteto vprašanj, ki so se razblinila takoj, ko sem se pridružila skupini. Zanimiva ugotovitev je bila, da smo različnih starosti, toda razlog obiska je bil nedvomno enak. Mlajše želijo obdržati dobro obrazno kondicijo tudi v bodoče, starejše izboljšati obstoječo.

Naša predavateljica Savina, pa......Ne bom delala povzetka njene življenske poti o kateri je bilo že marsikaj napisanega, nenazadnje delček sebe razgali tudi v izdani knjigi s provokativnim naslovom "Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator", kateri zdaj, zdaj sledi nadaljevanje "Razsvetljenje ne obstaja, vibrator mesen postaja". Gotovo pa drži, da je bila njena življenska pot, milo rečeno nenavadna toda, kot pravi sama, je dediščina nje, prava zakladnica znanja.

Prikupno čeblja, kot bi zvončkaste dežne kapljice padale na rosno travo, njeno znanje pa, kot da je brez meja. Uvodoma pojasni in meni, kot nejevernemu Tomažu, odpihne še poslednji dvom, kako delujejo žleze, mišice in koža na obrazu. Razlaga je preprosta, logična, podkrepljena z ugotovitvami uradne medicine, s katero Savina sodeluje v precejšnji meri. Iz uvoda preidemo na prvo vajo, Savina hodi od ene do druge tečajnice in nas uči pravilne izvedbe. Mimogrede pove, naj si masiramo timus, ki je pri starejših zakrnel, toda pomemben tvorec limfocitov in v kolikor bomo pridno opravljale "domače naloge" obljubi, da nam bo prihodnjič izdala skrivnostno masažo prsi, kar ima za posledico nakup novih nedrčkov, številko večjih seveda:)

Ščasoma sem popolnoma osvojila Savinin priljubljeni rek, ki pravi: "Kolikor si moker, toliko si mlad!" Pri vseh vajah, ki jih izvajam, se slina kar cedi...ups oprostite! Toda, ko razmišljam o tem jezercu življenja, se spomnim, da sem brez težav leta in leta nosila kontaktne leče. Nenadoma, pa se mi je pojavil sindrom suhega očesa in tako sem nejevoljno, predvsem pa neprostovoljno, zopet postala očalar. Po dveh mesecih obrazne joge, sem prav zaradi razmišljanja o "mokrem telesu" spet preizkusila leče. Verjeli ali ne....zopet jih nosim brez težav!

Vaje same po sebi niso težke, problem je le v tem, da na začetku ne čutiš posameznih mišic. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem natrenirala lični mišici, v največji izziv pa sta mi bili drobni mišici v kotičkih ustnic in po dveh mesecih vadbe, se prej nebodisijutreba povešeni nemarnici, smehljata lepo zaokroženi navzgor. Glede na to, da prav ta vaja, ki se imenuje Joker drastično pomladi obraz, je tudi moja favoritka! Najraje jo izvajam v avtomobilu in že nemalo začudenih pogledov sem požela, ko se spozabim in čakam na zeleno luč!

Ob vidnem napredku mojega prelestnega obraza in telesca, ki je mimogrede, zmanjšal obseg za približno 15kg, kar bi po vseh gravitacijskih zakonih moralo imeti za posledico viden padec obrazne muskulature pa temu, zaradi obrazne joge ni tako, se spogledujem z željo, da obiščem nadaljevalni tečaj pri moji priljubljeni učiteljici. Toda kaj, ko je le-ta včasih malce tečna in podobna čisto tapravim tršicam:) in pravi, naj najprej odlično osvojim osnovne vaje. Že vidim, da bom morala pri njej uporabiti zgoraj omenjeno doktorsko znanje! Hm....ali pa naj si kupim njen DVD?

http://www.jogaobraza.si/

Še eno Novo leto...

2011-01-05T15:41:00.018+01:00

Ko sem začela s pisanjem bloga, sem priznala, da sem hudo analitičen človek. Drugače pa so čustva tista močna stran moje nravi, da se ti dve komponenti po eni strani dopolnjujeta, pa drugi bijeta neusmiljen boj. Tako, kot vselej, me je še eno minulo prednovoletno vzdujše preželo z mavričnimi barvami decemberskih dni in željo, da prazniki, čisto preveč potrošniško naravnani, minejo čimprej.

Ne kitajski, home made adventni veček

Novoletne zaobljube, ki jih že tradicionalno dajemo sami sebi, me letos niso vznemirile, kajti že v prvih dneh zadnjega meseca leta, sem se odločila, da bom ljube obljube tokrat zavestno, malce nesramno prezrla. Le za eno, sicer vsakoletno sem si rekla, da jo bom tudi izpolnila, ker sicer po praznikih vsled prazne denarnice dobim hud glavobol:)
Kot vsaka ženska, tudi jaz rada nakupujem, le darila, ki jih kupujem velikokrat zelo na silo, me spravljajo v obup. Sklenila sem, da ne bom jeznorito hodila po polnih veleblagovnicah, da se ne bom spotikala ob prepolne nakupovalne vozičke, ne bom dovolila, da me silno nejevoljno s taistimi vozički dregajo v križ na blagajni, ne bom poslušala jadikovanja mamc, kako je vse drago in obenem tudi sama potiho preklinjala, ker je vse res. Malce sem tuhtala, kako obdariti svoje najdražje, da ob prejetem darilu ne bodo igrali dobrodušnega veselja in prišla do zaključka, hmmm....štrikarija.

Za mamo in očeta

Moja velika ljubezen in hobi minulih let. Ko je bila hčerka še malo dete, je bila oblečena izključno v ročna dela, ki sem jih z velikim veseljem oblikovala. Nemalo pohval je bila tako oblečena deležna od znancev, mimoidočih, da sem vsakič radostno razkazovala moje mojstrovine. Še danes hranim nekaj kosov, jih vsako leto skrbno prezračim, da se jih slučajno ne bi lotili molji in si potiho želim, da bom nekoč videla v njih katerega izmed vnukov. Sklep je bil dober, volja tudi, le na samem začetku sem naletela na oviro.

Za moje punce ena barvna kombinacija..

Kje za vraga volno še sploh imajo? Ni mi preostalo drugega, kot pot pod noge (kajpak v veleblagovnice), v iskanje materiala za bodoče pletene izdelke. Toda razočarana sem ugotovila, da je trgovin s predivi tako malo, da jih lahko prešteješ na prste ene roke in če že najdeš takšno, ki ti je všeč, je cena za klopko astronomska.

In druga...

Še dobro, ker sem se odločila za pletenje šalov in kap, za katere nisem potrebovala zelo veliko materiala, trmasto in obenem razočarano plačala nakupljeno in se potihem jezila na prodajalko, ki me je začudeno gledala, ko je videla, da sem ob končnem znesku skoraj padla v nezavest.

Pompon

Ko pa sem ob večerih poprijela za meni ljubo orodje, sem na "zapitek" kaj hitro pozabila in se ob tem počasi spominjala, v kakšno veselje mi je ponovno vihtenje pletilk. Kapice in šali so bliskovito dobivali svojo podobo in ko sem jih lepo oblikovane s slamo položila pod novoletno jelko, me je zadovoljstvo napolnilo z novim zagonom. Zdaj pletem za sina pulover, ta pa me že priganja češ, poleti ga ne bom nosil:)

Ob začetku Novega leta vam želim, da obdržite stare, dobre gradnike. Zamenjajmo le tiste, ki se niso dobro obnesli. Kajti le na dobrih temeljih, lahko zidamo čvrsta in široka obzorja.
Vse dobro v letu 2011!

Kefir - življenski eliksir

2010-11-11T20:22:00.005+01:00

Danes, sem si v novoodprtem Hoferju v našem kraju kupila vzglavnik, ki je polnjen s piro. Takoj, ko sem ga videla sem vedela, da bo moj in za zanemarljiv znesek parih kavic, sem si privoščila še potovanje v preteklost.

Često se mi zgodi, da brskam po prijetnih spominih iz svojega otroštva in na misel mi pridejo dnevi, ki sem jih pogosto preživljala pri starem očetu na Dolenjskem. Takrat še niso poznali drugačnega stranišča, kot na "štrbunk", pralni stroj pa se je šopiril le v bogatejših hišah v vasi. Tisti, ki ga niso imeli, so ga k sosedom hodili gledat namesto televizorja;)

Lesene pode smo ribali s sirkovo krtačo, po vodo za živino, pa se hodilo kilometer stran na vodno zajetje. Ti spomini so tako sveži, da bi se jih lahko dotaknila, kajti ni ga bilo čez šmoren moje babice, iz delavnice starega očeta pa je dišalo po lesu tako lepo, kot ne diši danes noben najdražji parfum. Lačni nismo bili, nasprotno, tako dobre in sveže hrane že dolgo ni več in ko sem nekoč v neki trgovini videla bonbončke podobne malisnicam, tiste rdeče in bele, ki jih je stari oče delil otrokom, kadar smo seveda bili pridni, mi je nostalgično počutje zajelo vse telo.

Mobiteli, računalniki in podobne zadeve so bili znanstvena fantastika, ob tem pa naj povem, da ne štejem sedemdeset let ali več, le razvoj gre tako skokovito naprej.

In, ko takole plujem po razburkanem morju spominov, se tudi spomnim, da je kar lepo število let nazaj, vladal trend uživanja kefirja. Kamorkoli si prišel na obisk, povsod so bili lonci v katerem je nastajal in ne vem točno, koliko časa je ta euforija s kefirjem trajala. Z "gobicami" se je kšeftalo, kot z zlatom in za vsako ceno si ga moral dobiti, sicer nisi bil z modo vštric in prav nič IN. Kaj pa šele zdravje? Če si ga užival tri tedne, ti je življenje zagotovo podaljšal za deset let:))

Jap, tako se je govorilo, prav za vsakim vogalom, le na živce mi je šlo, ker so mi namesto sladkarij in mami kofeta, ponujali to reč. Nemara, sem si kefirjevo obdobje prav zato, tako zelo dobro zapomnila.

Dve leti nazaj, pa mi moja ljuba prijateljica Polona omeni, da ima kefirjeva zrna, ter ga doma že kaj nekaj časa pijejo vsi. Kasneje mi je sicer priznala, da so se ga že precej naveličali, meni pa si je pri njej, preden so čisto odnehali, uspelo izboriti dragocene bakterije. V začetku sem imela težave s pripravo, tako sem pila kar neprecejenega. Malce me je sililo na bruhanje, pa tudi gobic je bilo vse manj. Dobro, da me je Polona čez nekaj dni podučila, da se reč precedi, zrna pa splaknejo vsake toliko pod vodo. Pomembna zadeva je tudi, da imamo plastično cedilo, leseno kuhalnico in stekleno posodo.

Po enomesečnem nacejanju se je tudi meni že uprl, zato sem začela s pametnim konzumiranjem. Naredim si ga le toliko, da ga vsako jutro na tešče spijem dva dcl, prešlo mi je v navado in leto se je prevesilo v dve. Če sem kaj bolj zdrava zaradi kefirja ne vem, vem le to, da poleg zloma gležnja letos poleti, nisem imela drugih zdravstvenih težav. Da pa tale kefir tudi v resnici ni od muh, si le preberite, kaj o njem pravi Wiki...

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kefir

Zeleni orehi v olivnem olju

2010-11-02T17:14:00.012+01:00

Velikokrat moram poslušati pripombe mojega življenskega sopotnika, da smo ženske največje potrošnice blaga na Zemlji.... in bi trgovine propadle, če ne bi bilo žensk...in blablabla...in vse prevečkrat se zalotim, da sem v trgovini raje sama, kot z njim, ker neprestano nekaj godrnja:)

Obstaja pa čas, ko se prav tako nerada zalotim, da o njegovih, meni tečnih pripombah tudi razmišljam.... in takrat pridem do spoznanja, da ima kanček celo prav....in me malce celo zagrabi slaba vest....ker ženske, smo zares neumorne nakupovalke. Vsega potrebnega in velikokrat, nepotrebnega.

O emancipaciji bom raje spregovorila ob drugi priložnosti, ker imam na to temo precej pomislekov, ženske smo pač ženske in prav je tako. Moški je car, četudi ni do pike urejen, mnogokrat zadošča, da je šarmanten, ženska pa te sreče nima, ker jo vsi na prvi pogled ocenjujemo po videzu. Kaj moremo, če je tudi nam všeč, da smo urejene in s tem bolj samozavestne. Urejenost pa pač zahteva nakupovalski davek: kremice, oblačilca, maskare, frizure......

Moje olje iz zelenih orehov

V vsej vnemi, da bi ugajale, pa žal pozabimo, da premnogokrat podležemo oglaševalskim kampanijam namesto, da bi pobrskale po naravnem. In s tem naredile ogromno uslugo sebi, naravi in svojemu žepu.

Morje. Prikrit, občudujoč pogled namenjen bronasto rjavi barvi ženskega telesa. Mož seveda gleda v isto smer, kot ti:) Ne srečaš mnogokrat te barve in ko jo veš, da je takšna s pomočjo naravnega preparata, ker je že na prvi pogled drugačna od ostalo pridobljenih.

Zeleni orehi so ena naravnih stvari s katerimi si lahko pripravimo odlično mazilo za po sončenju obenem pa pridobimo zavidanja lepo rjavo barvo. Vsebujejo juglon, ki ima tudi antibiotični in antimikotični učinek, kot barvilo pa ga dodajajo sončnim kremam in oljem. Toda zakaj kupovati drage kreme, če lahko telesu ponudimo dobre učinkovine zelenih orehov brez predelave in dodanih kemikalij.

V dobrem olivnem olju namočim zrezane zelene orehe ter jih za tri, štiri tedne postavim na sonce. Takšno mazilo sicer ne vsebuje zaščitnega faktorja, zato ga uporabimo namesto mleka za po sončenju. Sama olje iz zelenih orehov uporabljam redno, tudi za obraz, ki ima po njegovi uporabi tudi pozimi pridih nežno rjave barve, kajti beljakovine kože se povežejo z juglonom v rjave komplekse in na ta način kožo obarvajo. Vsekakor neprimerno bolj zdravo, koristno in mnogo lepše, kot korenčkova barva pridobljena v solariju!

Idealno je to olje tudi za lase, zato ga občasno privoščimo tudi njim, le svetlolaske naj bodo pri uporabi previdne, ker vsebuje omenjeno barvilo zelenih orehov.

Slovo

2010-10-14T11:42:00.008+02:00

Ponoči, je umrl moj Mici. Taisti Mici, ki me je naučil, kot sem omenila že v prejšnjih zapisih, pomembne lekcije v življenju. Opazovati. Nenadoma, kot se je znašel v mojem življenju, ga je tudi zapustil. Žalujem.

Včeraj zvečer, ko sem se odpravljala na koncert mojega velikega idola Leonarda Cohena, ki ga spremljam že malodane trideset let, sem razmišljala, da moram o temu, kaj napisati. In, kot bi vedel, da odhajam, se je tik preden sem šla smukal okoli mene, čeprav je jedel pred kakšno uro. Kot vedno, sem se od moje žabice poslovila rekoč, saj kmalu pridem. Hčerka me je zaradi tega nemalokrat hecala češ, tvoj "sin" je prišel.

Zjutraj, ko sem vstala, skuhala kavo in sedla na balkon odkoder se zdi, da vidim svet tridimenzionalno, sem rutinsko pogledovala, kdaj bo prišel. Toda večkrat se je zgodilo, da je pridrobencljal malce kasneje, jaz pa sem medtem, ko sem ga čakala, pogrela mleko v mikrovalovki in vanj nadrobila kruha zanj.

Po gozdni poti se je na motorju pripeljal gobar, se ustavil pred našo škarpo in nekaj ogledoval. Tisti hip me je prešinilo: muc....Grem pogledat in bil je. Moj muci....Mrtev. Kaj se je zgodilo, ne vem. Živahen, kot je bil, ni bilo videti, da je bolan. Najbrž ga je povozil avto. Mož ga je pokopal v gozdu, v meni pa je zapustil globoko praznino. Vem, da je moje razmišljanje paradoksno, toda umrl je medtem, ko sem na koncertu poslušala lirične pesmi žalostnega pesnika. Tako sem se tisti večer poslovila od obeh. Od Leonarda, ker ga vsled častitljive starosti k nam več ne bo in mucija, ki ga bom neizmerno pogrešala.

Bil je nikogaršnji, samosvoj, pa vendar tako zelo moj.

O kostanjevi nedelji...

2010-10-07T17:32:00.008+02:00

Oktober je mesec v letu, ki zažari v tisočerih toplih barvah in čeprav imam raje spomladanske mesece, me vsakič znova prebudi zanosno poslavljanje narave. Plodovi, ki nam jih prav v tem mesecu radodarno punuja, poslednji sončni žarki...sprehod po šumeči preprogi raznobarvnega odpadlega listja, je topla popotnica pred zimo.

Minula nedelja me je prebudila s sramežljivimi sončnimi žarki in prav, ko sem sama pri sebi tuhtala ali bi se kljub malce kislemu vremenu splačalo, kam odpraviti ali pa raje naložiti dva polena v kamin in vzeti v roke kakšno dobro knjigo, me pokliče sosed. Taisti sosed, s katerim smo na njegovi njivi sadili česen je človek, o katerem moram spregovoriti par besed. Samohranilec, z dvemi sinovi, redno zaposlen, z veliko kmetijo, pa tako poln optimizma, smeha, dobre volje, ki je ne premore pol Slovenije. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč, nesebično pomagati, ne samo nam temveč vsem, ki jih pozna. Ljudje ga imajo radi prav zaradi ogromne pozitivne energije, ki jo z veliko žlico trosi naokoli. Nekoč je iskal snubca za mojo hčer (v šali seveda). Ne spomnim se, kdaj sem se smejala tri ure skupaj, na koncu so me bolele trebušne mišice in ko sem kasneje razmišljala o temu, sem mu bila za komedijo neizmerno hvaležna. Saj poznate tisto, smeh je pol zdravja!

No, ko me pokliče pravi, da gremo danes po kostanj. Opa! Z veseljem sem pritrdila, ker z njim nikoli ni dolgočasno. Na moje vprašanje kam, pravi na Janče, ker tja ponj hodi vsako leto. Pa gremo!

Ni daleč od nas, le vijugasta cesta se malce vleče. Pa pridemo malo pod vrh Janč, kjer je kostanja res ogromno, tja sosed vozi tudi čebele na kostanjevo pašo, zato predel dobro pozna. Aha, še to...Njegov kostanjev med je zelo, zelo dober. Preizkušeno. Mojemu možu sicer ne, ker malce greni, zato nabavim tudi akacijevega, ki mu gre zelo v slast.

Pogledamo okoli sebe in si izberemo kostanj, pod katerega se zapodimo vsi. Naberemo vsak svojo vrečo, pod enim samcatim kostanjem, toliko ga je. Ura je ob sosedovih humornih domislicah minila, kot bi mignil in potem ukaže, da gremo na vrh Janč, kjer je muzika, štantje, skratka veselo. Ni bilo treba dvakrat reči, že smo bili na vrhu! Obšli smo stojnice, kjer sem kupila zeeelo dober jabolčnik in klobase, merica pečenega kostanja je bila seveda neizogibna potem, pa smo se okrepčali z žlahtno kapljico, posedeli, kramljali in opazovali ljudi, ki jih je bilo zares veliko. Skratka, še ena lepa, prijazna, oktobrska nedelja. Čast in slava kostanju, meni ter vsem dobrim ljudem:))

O kostanju pa takole....

Doma pečenega pripravim tako, da ga zarežem po ploski strani (ne po trebuščku, ker se v tem primeru noče lepo lupiti), vzamem težko litoželezno ponev, ki jo na plinu dodobra segrejem. Vanjo položim kostanje, le toliko, da pokrijejo dno in dolijem malce vode. Pokrito pečem kakih deset minut in potem naslednjih deset minut občasno premešam z leseno kuhalnico.Ko je pečen, ga stresem v pehar in dobro pokrijem s kako staro brisačo. Po desetih minutah je nared in povem vam, da je boljši, kot če bi ga kupila;)

O njegovi zdravilni in hranilni vrednosti pa:
http://www.viva.si/Zdrav-na%C4%8Din-prehrane/3024/Kostanj

In še kup receptov na povezavi:
http://www.kostanj.net/recepti2.php

Prebudi se....

2010-10-05T10:50:00.013+02:00

Je naslov sporočila, ki kroži po internetu. Obisk Tajske, sem po poročanju medijev, nenamenoma načrtovala ravno v času največjih razsežnosti "epidemije" ptičje gripe, za katero je v Bangkoku in širši okolici vedel le malo kdo, koncetracija ljudi pa je prav tu največja. Na trekingu, smo spali po vaseh med kurami, petelini ter ostalo ptičjo floto, zato sem se večini mojih znancev, ki so za moje potovanje vedeli, zdela hudo neodgovorna.

Toda zaupam svojemu naravnemu instinktu, prepričanju in zdravi pameti, zato mi niti na misel ni prišlo, da bi se "za ali proti" (to je zdaj vprašanje), cepila proti "svinjski" gripi. Velika večina ljudi se zaveda, da je farmacevtska industrija v pehanju za nenehnim dobičkom izjemno nasilna, uspeva ji, ker smo ljudje pri lastnem zdravju najbolj občutljivi, zato se prav vsled navedenega, nikjer drugje ne pustimo tako vleči za nos.

Avstrijska novinarka Jane Burgermeister (ki ji grozi pripor) razkriva nova 'obvezna' cepiva, s katerimi SZO in farmacevtske družbe (potem ko jim je propadel načrt masovnega cepljenja človeštva proti izmišljeni nevarnosti prašičje gripe), nameravajo blokirati custva ljudi in jih tako narediti vodljive.

http://www.ujet.si/jane-burgermeister-mora-na-sodisce/

Zatorej: Prebudi se!
Zdaj je skrajni čas za prebujenje, zdaj je skrajni čas zato, da se postavimo zase!

Dr.Albert Schweitzer o najhujšem povzročitelju raka na svetu

2010-09-03T13:28:00.000+02:00

Naj o svojih ugotovitvah, zakaj ljudje obolevajo za rakom in zakaj je rak danes tako razširjen, pove eden najuglednejših zdravnikov vseh časov in Nobelov nagrajenec, dr. Albert Schweitzer.

dr. Albert Schweitzer

Dr. Schweitzer je dolga desetletja preživel kot požrtvovalen misijonarski zdravnik v Gabonu v Afriki. Aprila 1913 je prispel v vasico Lambarene, da bi na bregovih gabonske reke Ogowe osnoval bolnišnico. Že naslednjega jutra sta z ženo Helene, izurjeno bolničarko, začela sprejemati bolnike, čeprav bolnišnice ni bilo še nikjer. V prvih devetih mesecih je sprejel skoraj 2.000 bolnikov, pa tudi v naslednjih štiridesetih letih je povprečno pregledal 30 do 40 bolnikov na dan, povrhu pa na teden opravil še 3 operacije. Na začetku njegovega službovanja so prebivalce pestile predvsem lokalne bolezni in infekcije - malarija, spalna bolezen, gobavost, tropska mrzlica in garje.

Kljub tako množičnemu delu z bolniki je dr. Schweitzer imel priložnost videti prvi primer bolnika z vnetjem žolčnika šele 41 let po svojem prihodu v Gabon in eno leto in pol potem, ko je za svoje misijonarsko delo že prejel Nobelovo nagrado za mir. Med civilizacijske bolezni, ki jih ob prihodu v Afriko nikoli ni videl, pa sodi tudi rak.

"Na samem začetku, " je zapisal dr. Scweitzer, "sem bil globoko zaprepaden, da nisem naletel na en sam primer raka … Seveda ne morem stoodstotno trditi, da sploh ni bilo nobenega primera, toda kot vsi drugi misijonarski zdravniki sem opazil, da je rak v Afriki nenavadno redek pojav."

V desetletjih, ki so sledila, pa je bil priča nenehnemu širjenju rakavih bolezni. "Na podlagi dolgoletnih opazovanj lahko zaključim, da je bil razlog za širjenje raka v tem, da so domačini začeli vse bolj privzemati življenjski slog in prehrano belcev."

Podobno so sklepali tudi drugi zdravniki, od Afrike do Tihomorskih otokov, od Karibov do Eskimov na polotoku Labrador. Bolj ko je med ta tradicionalna ljudstva prodirala procesirana, rafinirana hrana, bolj so obolevali za t.i. civilizacijskimi boleznimi, kot so rak, diabetes, debelost, srčnožilne bolezni, visok krvni tlak, srčne in možganske kapi, zobna gniloba, bolezni dlesni, vnetje slepiča, želodčne razjede, divertikulitis, žolčni kamni, hemoroidi, krčne žile in zaprtje (zapeka).

Procesirana hrana, ki jo je zapadni svet pošiljal kot "pomoč" tem ljudstvom, je obsegala predsvem naslednja štiri živila: sladkor, melaso, belo moko in beli riž. Ta živila je bilo namreč najlaže skladiščiti dolga obdobja in jih tudi najlaže transportirati na oddaljene konce sveta, ne da bi pri tem obstajala nevarnost, da jih požrejo glodalci. (Glodalci že vedo, zakaj se jih ne dotaknejo … Podobno kot se mravlje nikoli ne bodo dotaknile margarine.)

Vsi zdravniki so opazili še eno posebnost: ko se je pojavila ena civilizacijska bolezen, so se pojavile vse.

Ob tem se neizogibno zastavlja vprašanje: zakaj se rak v teh izoliranih civilizacijah ni pojavil, povsod drugod pa je bil prisoten. Nekateri so želeli prikazati, da je vzrok uživanje mesa. Vendar ta hipoteza ni mogla vzdržati, saj ni razložila, zakaj so za rakom precej obolevali Hindujci v Indiji, za katere je nekaj nepojmljivega, da bi uživali meso, po drugi strani pa raka ni bilo mogoče opaziti med izrazito mesojedimi Inuiti, kenijskimi Masaji in drugimi avtohtonimi mesojedimi plemeni. Tudi za hipoteze o tem, da naj bi rak povzročala mastna hrana, ni bilo dokazov, zadnje čase pa se pojavljajo celo študije, ki potrjujejo, da uživanje velikih količin zdravih maščob raka preprečuje in celo zdravi!

Schweitzerjeva ugotovitev je bila torej pravilna. In čeprav se tega najbrž ne spomnite, do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja so jo celo upoštevali. Potem pa se je iz ZDA razširila neumna in za milijone ljudi tudi pogubna teorija, da so za vse - debelost, diabetes, raka itd. - krive maščobe. In ker se slovenska doktrina vedno ravna po ameriški (in angleški, ki pa je prav tako prepisana od ameriške), smo zadnja desetletja vsi fanatično odstranjevali maščobe iz prehrane. Predvsem so demonizirali živalske maščobe, medtem ko so celo zdravniki kot nadomestek propagirali margarino, za katero se je pozneje izkazalo, da je zaradi trans maščob ena najbolj škodljivih anti-hran, kar jih je. Margarina je slabša od cigaret in je pobila nešteto ljudi in šele od pred kratkim se je diabetikom ne priporoča več. Podobno velja za strupena industrijsko procesirana rastlinska olja, samo da uradna medicina tega še ni priznala.

Za širjenje raka in drugih degenerativnih civilizacijskih bolezni je torej v prvi vrsti kriva nenaravna, visoko procesirana hrana, polna kemikalij, hormonov, antibiotikov, pesticidov itd., predvsem pa hrana, ki vsebuje veliko škroba, glutena in sladkorja. To so vedeli že pred 70 leti, pa kljub temu danes v trgovinah z "zdravo" prehrano, kot je recimo Kalček, najdete kekse, ki vsebujejo "bio" sladkor, "bio" margarino in "bio" moko. To je približno tako, kot če bi rekli "bio" cigarete, "bio" granate ali "bio" arzen. Dr. Albert Schweizer bi vam povedal, da so vse te reči, vključno s piškoti, zelo priporočljive za vse tiste, ki želijo kmalu umreti, vendar na čimbolj "bio" način.

Jabolčni kis in kopriva

2010-08-31T11:54:00.008+02:00

Dandanes, ko gledam mlada dekleta in nisem več prepričana v avtentičnost njihovega naglavnega okrasja, me spomin popelje v čase, ko se razen šampona s koprivo, ni dalo kupiti ničesar drugega, za nego las in lasišča. Priznati moram, da sem nekaj let nazaj tudi sama podlegla trendu podaljškov, toda kljub zagotovilom, da ne uničujejo las, so bili lasje po odstranitvi le-teh podobni sračjemu gnezdu. Tu smo ženske neskončno občutljive, kajti ne pomagajo lepi čevlji, prestižen kostim in brezhiben make-up, brez negovanih in urejenih las, ki kot debela pika na i zaokrožijo urejeno podobo.

Listi in korenina koprive v kisu

Natanko vem, da obstajajo alkoholne tinkture z esenco koprive, raznorazne kapsule in našlo bi se še kaj, toda večinoma sem bila po njihovi uporabi razočarana. Razmišljala sem, da bi uporabila naravni, domači jabolčni kis in v njem namočila koprivo. Jabolčni kis vemo, zelo dobro topi maščobe, torej pomaga pri hujšanju, uravnava črevesno floro, čisti jetra, pospešuje cirkulacijo krvi, znižuje krvni tlak in ima še cel kup zdravilnih učinkov, lase pa naredi voljne in svetleče, ker bojda zapre njihovo povrhnjico. V kombinaciji s koprivo, za katero mnogi, tudi zdravniki pravijo, da je najboljše zdravilo, kar jih Zemlja ima, sem naredila vsestransko uporabno mazilo in napitek. Kopriva zdravi slabokrvnost, otekline, ekceme, alergije...štejemo pa jo tudi med najboljša čistila za kri in ne nazadnje izvrstno stimulira rast last in odpravlja prhljaj. Sama si mnogokrat vtrem v lasišče, kar nerazredčeno tinkturo.

Pakirana v lične stekleničke, na voljo za uporabo:)

S takšno kombinacijo sem ubila dve muhi na mah. Skodelici vode dodam tri žlice pripravka. Potem, ko dobro izperem šampon iz las, vmasiram pripravek v lasišče in si z njim oplaknem še lase. Vonj po kisu izgine takoj, ko se lasje posušijo. Odkar ga doma uporabljamo, smo se vsi po vrsti znebili tako nadležnega prhljaja in izpadanja las. Toliko o kozmetičnih učinkih moje mešanice, katero so preverili in ji dali odlično oceno tudi moji znanci.

Kot sem že napisala, sem razmišljala o temu, zakaj namočiti koprivo v jabolčni kis in ne alkohol, ter prišla do dognanja, da tako lahko izkoristim zdravilne učinkovine dveh stvari. Temelj našega dobrega počutja je vsekakor hrana oziroma tisto, kar zaužijemo in za koprivo pravijo, da vsebuje vse rudnine, ki jih naše telo potrebuje, celo petkrat več, kot mleko, pa ima kalcija.

Vsled vsega naštetega sem se navadila, da vsako jutro na tešče, žlico pripravka zmešam v kozarcu vode in spijem. Ni odveč, če to storiš tudi pred spanjem. Telo je neizmerno hvaležno. Res pa je in to bom ponovila še večkrat, da brez vztrajnosti ne prideš dlje od poizkusov. Zato vsekakor drži tisti star pregovor: "Enkrat ni nobenkrat!"

Z vami pa naj podelim še večkrat preizkušen, odličen recept, za juho iz kopriv:

Sesekljano čebulo in krompir, narezan na kocke, prepražimo na olivnem olju, dolijemo vodo in dušimo do mehkega. Dodamo skodelico grobo sesekljanih prevretih kopriv, jušno zelenjavo, sol in pest ovsenih kosmičev. Zalijemo z vodo in pustimo, da prevre. Odstavimo in po želji dodamo dve žlički kisle smetane.

Animal love

2010-08-17T10:38:00.004+02:00

Živimo v času, ki večinskemu sloju populacije ni ravno naklonjen. Sama spadam v prelomni letnik, kar pomeni, da penzije ne bom dočakala po starem oz. bom delala do pozne starosti. Realnost je takšna, naj se ne zanašam na državo in par deset evrov, ki ne bodo zadostovali za preživetje, torej moram že prej poskrbeti za svojo varno starost. Večina ljudi ima nagonsko željo po preživetju in v marsičem, kar med evolucijskim razvojem nismo že izgubili, smo podobni živalim.

Pritepenček Mic

Moja današnja tema je namenjena razmišljanju o ljubezni do živalskega sveta in na prvi pogled se zdi kot, da uvod s tem nima prav nobene zveze. Zaradi želja po ugledu, lažni mogočnosti in hotenja biti večji, kot to dopuščajo zmožnosti neki državi, se navzven kaže blišč gnilega jabolka. Silni miljoni, namesto v blagajno za pomoč lastnemu ljudstvu, romajo v namene za dosego prej omenjenih želja. Da o polnjenju praznih žepov revežev mogočnikov, ki so pri polni skledi....niti ne razpravljam.

Iz enakih vzgibov se zdi, da kupujemo "čistokrvne" živali, kljub temu, da slovenska zavestišča pokajo po šivih. Ker sledim delu raznoraznih društev za zaščito živali, se mi zdi skrajno neumestno, da rešujemo pse, ki so brezdomci v Bosni ali na Hrvaškem. Zakaj naprej ne rešimo, kar se rešiti da in je hudo pereče za stenami lastnih meja? Neistomislečim se opravičujem, kar to ni napad na njihovo nesebično početje, le vzorec razmišljanja se mi vidi, kot zgrešen?! O "čistokrvnih" živalih imam svoje mnenje. So bolj ali manj posrečene kombinacije človekovih poizkusov, ki kot vrhovni poglavar določa, kaj čistokrvno je. On je tisti, ki pove, da je potrebno določeni pasmi kupirat ušesa, rezat repe in podobne neumnosti. Sprašujem se ali je Hitler svoji čistokrvni rasi ravno tako zapovedal frizure? Prikupna ameriška malči, ki je nastala vsled križanj med maltežanom in čivavo, si je za prestižen denar zagotovila svoje mesto v družinah s polnimi malhami.

A, ko govorimo o ljubezni do njih, je stvar popolnoma drugačna. Večina otrok, ki v svoji najbolj rani mladosti mladosti brez zadržkov prime deževnika ali žabo ju, ko odraste le stežka. Če jih odrasli ne bi učili fej in fuj, ne bi bilo razloga za gnus. Pravim, da se otrok ljubezni do živali nauči ali pač ne. Neštetokrat videno in brano...Ljudje kupijo žival, ne da bi vedeli ali so jo sposobni imeti. Postavijo jo, kot plišasto na svoje mesto misleč, da bo ostala tam do takrat, ko si jo bodo zaželeli. Toda žival kaka, lula, sika, laja, mijavka...po drugi strani pa ima večne potrebe po crkljanju, po stiku s prijateljem, v tem primeru "skrbnikom", ki je ponosen nanjo le takrat, ko ga na cesti sprašujejo po čistokrvnosti in pasmi. Vem, ker sem ta vprašanja dobila zastavljena mnogokrat in moj odgovor na to je bil, da imam čistokrvnega "ruskega pravljičarja". Pompozno ime za mojega sicer najlepšega mešančka in ljudje so mojemu odgovoru velikokrat celo verjeli.

Moj najboljši prijatelj Beno

Ko po nekaj mesecih taisti skrbniki ugotovijo, da "ne zmorejo", pustijo žival na cesti ali jo, če uspejo koga prepričati, porinejo v tretje roke. Niti predstavljati si ne morem svojega psa, kako bi prenesel kaj takega, po najini desetletni zvezi. Da ne govorim o sebi. Glede na to, da imam zaposlitev, ki je takšne narave dela, da sem mnogo v avtu, je bilo že od samega začetka najine zveze popolnoma jasno, da bo Beni potoval z mano. Križem, kražem sva prepotovala Slovenijo (večkrat) in še vedno je moj zvesti sopotnik, ki mi na poti dela družbo. Le dvakrat mu je na poti postalo dolgočasno in medtem, ko me je čakal, da pridem iz sestanka, si je za predjed privoščil varnostni pas. Jao, jao...vse bi bilo kul, če ne bi zamenjava stala 300 EUR, zato še po letu dni goljufam policaje s pogriženim. Ljubitelj živali....pravi, ima rad pse, muce, ptiče....hrčke. Ne morem mimo tega, da ne bi omenila mojega očeta, ki je skobčevko navadil na sprehode po parku (brez kletke seveda), prosto bivanje na balkonu pa je bila zanjo vsakdanja praksa. S papigo se je ukvarjal vztrajno, redno in predvsem s srcem, da ni bilo nobenega dvoma o ljubezni med njima. Ko so mu moji otroci v varstvo zaupali hrčka, ga je v desetih dneh navadil, da se je odzival na ime in prišel iz hišice takoj, ko ga je poklical. Šele kasneje sem izvedela, da ga je pestoval in se z njim pogovarjal. Se vam zdi smešno? A-a, pa ni. Ljubezen do živali, ni samo ljubezen do pasjih prijateljev.

Naj ne bo barva tista in ne pasma, še manj prestiž razlogi, ki bodo odločali o izbiri bodočega prijatelja. Predvsem tehten razmislek odraslih, ne otrok, naj bo vodilo, če smo ga sposobni imeti radi. In če je odgovor pritrdilen, bo tudi izbira nedvomno prava. Kajti le v tem primeru, ti je ponujena priložnost, da izkusiš nesebično, brezpogojno ljubezen in zvestobo.

Ameriški slamnik - Echinacea purpurea

2010-08-05T12:28:00.011+02:00

Predlani, sem kupila tri sadike ameriškega slamnika, ki so se v dveh letih že prav bogato razrasle. Kljub grožnjam prodajalca, da prvo leto ne cveti prav rad, so me moje sadike s svojim značilnim, škrlatnim cvetom, razveselile še isto leto. Trajnico, ki ima pokončno, stasito držo, suličaste, temno zelene liste in bogata socvetja, ki neverjetno dolgo cvetijo, so vzgojili tudi v dekorativne namene. To so bele in rumene različice zdravilnega slamnika, toda jaz ostajam pri slednjem.

Purple rain

Ameriški slamnik je praktično edino zdravilo, ki ga pri zdravljenju prehlada uporabljamo za odpravljanje vzrokov in ne le za lajšanje simptomov. Pripravki iz ameriškega slamnika vsebujejo fitoncideindelujejo antiseptično proti virusom in bakterijam.Čeprav ga poznamo predvsem, kot pripravek za dvig imunske odpornosti organizma, pa je njegov spekter uporabe precej širši. Povečuje že omenjeno obrambno moč proti bakterijam, gripi, prehladnih obolenjih, lajša težave pri kožnih bolezni, zlasti pri luskavici, celi rane, pomaga pri opeklinah, vnetju žrela in grla, pospešuje prebavo.

Zaloga slamnikove tinkture in še česa...

Sama pripravljam tinkturo iz ameriškega slamnika, ki jo je dobro jemati v jeseni,torej mesec dni preventivno. Na ta način bomo okrepili organizem še pred prihodom nadležnih prehladov, čeprav deluje tudi kurativno, za kar je dokaz moj mož, ki ga vzame šele takrat, ko začuti težave s padcem odpornosti. Lansko leto me je prav presenetil, ko je nekajkrat, že navsezgodaj zjutraj rinil v domačo urgenco in si nekaj kapljic tinkture zmešal v kozarcu vode rekoč, da se ga loteva prehlad. (dobro, da imam pripravke označene, sicer bi se prav lahko zgodilo, da bi popil kaj drugega npr. gabez) Vsakokrat ga je preprečil, toda na moje prigovarjanje, naj se zadeve vendarle loti tako, kot jaz, torej pravočasno, ostaja gluh. V kolikor bi mu jaz pripravila napitek pravi, bi ga spil, jaz pa ostajam zvesta karakterni ženski lastnosti, torej "žlehtnobi", pravijo moški:)) in si mislim, le zakaj ne bi bilo samo enkrat v življenju obratno.

Tinktura desno, levo zeleni orehi v olju

Priprava tinkuture je nadvse preprosta. Čeprav so uporabni deli ameriškega slamnika cvetovi, listi in korenine, ga zaenkrat pripravljam samo iz cvetov. Ko se bo dodobra razrasel, bom uporabila, sem ter tja, tudi kakšno koreninico. Kar malo hudo mi je, ko trgam cvetove v najlepšem razcvetu, toda tolažim se, da ga bo vsako leto več in posledično ne bo šel ves v zdravstvene namene. Cvetove zmeljem, kar se da drobno in namočim v domače žganje, še bolje 70% alkohol. Postavim na temno mesto in vsebino večkrat pretresem. Po približno treh tednih je tinktura nared. S pomočjo goste gaze vsebino precedim (2x) in tekočino nalijem v temne stekleničke s kapalko.

Čislali so ga že severno ameriški indijanci, ki so ga uporabljali za zdravljenje različnih obolenj, celo kačjih pikov. Pri nas pogosto pravimo, da je škrlatna ehinaceja Voglova rastlina. Kot pionir naravnega zdravljenja jo je občudoval in gojil, o njej napisal veliko in pred 50 leti razvil najbolj znano zdravilo iz škrlatne ehinaceje na svetu.

Nekaj njegovih izbranih misli o tej zdravilni rastlini:

»… katerega čudoviti, svetlo rožnati do vijolični cvetovi dehtijo tako prijetno in nežno.«
Alfred Vogel, 1955

»Nenavadna rdeča barva se včasih blešči kot zahajajoče sonce.«
Alfred Vogel, 1952

»Razumljivo je, da nas lepota te rastline navdušuje. Ko pa spoznamo tudi njene zdravilne moči, jo moramo vzljubiti.«
Alfred Vogel, 1960

Powerball - novotarija, ki deluje

2010-08-02T11:11:00.016+02:00

Verjeli ali ne, zdravnika, razen ginekologa, nisem obiskala od davnega leta Gospodovega, 1995. Razmišljam, da se je po tolikih letih spomnil name in mi namenil, kar nekaj tednov prisilnega počitka. Saj si ga zaslužim, mar ne? Prejšnjo soboto sem bila prepričana, da me ob tako kislem vremenu ne zvabi dlje od našega balkona (mimogrede, v tem času se bohoti pod težo razcvetelih bršljank), niti pretep mačka in našega psa (sicer moram vedno urgentno posredovati, da ni pretiranega vreščanja).

Belo-rdeče zadovoljstvo

Pa sem se spet enkrat ugriznila v jezik, ko sem zagledala, da se kljub nadvse zaželenemu dežju, ameriški slamnik lomi pod težo deževnih kapelj in vetra. Nataknem pošvedrane japonke in "gas" na zeliščni vrt, da rešim, kar se rešiti da. Potrgam cvetove, ki jih namakam v žganju za tako imenovani domači Imunal (postopek bom opisala v eni od tem), se obrnem in popeljem, kot po drsalnici čez breg. Ustavim se, ko zaslišim POK koščice in me ob neznanski bolečini oblije mrzel pot. Kako sem se po mnogih stopnicah privlekla do balkona mi še danes ni najbolj jasno, pa kaj bi to...junaško srce:) Domači so vztrajali, da nemudoma obiščem zdravnika, toda nisem se dala. Potegnem iz moje domače lekarne gabez in si naredim obkladke.

Domača urgenca

Auč!!!

Spala nisem kaj dosti in naslednji dan se le odravim na urgenco. Ob tem naj povem, da je bila oteklina vsled gabezovih obkladkov zjutraj precej manjša in neizmerno mi je žal, da ga ne morem zaradi mavca uporabljati naprej, ker sem prepričana, da bi zdravljenje poškodbe skrajšala za vsaj tetjino. Po slikanju je bil razviden dvojni zlom gležnja, mavec in injekcije proti venski trombozi. No, pa sem pečena, za vsaj šest tednov!

Nebosigatreba

Glede na to, da sem človek, ki ne miruje niti kadar spi sem jezna, da so mi zasluženi počitek dodelili na tak način. Kaj naj počnem, da mi v obveznem, prvem tednu ležanja ne bo dolgčas. Knjige lahko bereš tri dni, TV gledaš dve uri, potem si že vse videl in ostale dni? Z možem utegnem pokramljati le nekaj minut na dan, kajti vse obveznosti iz naslova domačega gospodinjstva, so kajpak padle nanj. Vsakič, ko odide po nakupih pove, da kakšne grozne vrste so v trgovinah:), jaz pa mu na obrazu vidim, da kar naenkrat zelo rad hodi po sicer osovraženih marketih. Omenim naj, da je vaška gostilna z zelo dobro kavico v neposredni bližini le-tega...:) Le, kuža se ne gane od moje postelje in je hudo nejevoljen, ko z berglo drezam vanj, češ naj se premakne, ker grem na stranišče.

Moj zvesti pozer

Pa mi hoče muke skrajšati moj letošnji, nesojeni pediker, po novem odvisnik od nakupovanja (dopust se ve odpade). Iz najtemnejšega kota svoje delovne sobe privleče žogico, rekoč naj jo vrtim. Po nekaj spodrsljajih mi jo je uspelo zavrteti in moje skrito posmehovanje se je v hipu spremenilo v začudenje. Žogica, ki se imenuje Powerball, deluje na principu gravitacije in bolj, kot jo vrtiš, težja postaja. Po dveh minutah vrtenja je bila roka že dokaj utrujena in poizkusila sem še z drugo. Nisem mogla verjeti, da je navidezna igračka, pravi stroj za mučenje. Kako in zakaj deluje, ter komu je namenjena, sem poškilila na spletno stran www.powerballs.si in presenečeno ugotovila, da jo uporabljajajo tako plezalci, kot kolesarji, boksarji, skratka športniki, ki si z njo krepijo mišice rok. Začuda pa ni namenjena samo zgornjim okončinam. V prodaji je tudi, kako naj rečem, nastavek, ki ti pomaga, da powerball lahko uporabiš tudi za krepitev mišic nog. Slednje mi ni najbolj jasno, zagotovo pa si ga nabavim potem, ko bom snela mavec in bom imela fizioterapijo, kar doma. Prav fizioterapevti so tisti, ki čudežno kroglico priporočajo za uporabo po poškodbah, sem zasledila na forumih. Ko je prišel sin na obisk in sem mu pokazala na novo odkrito pridobitev, se je malce nasmejal rekoč: "Mami, mami...kako si za luno! Powerball že dolgo uporabljamo v fitnesu:!":( No ja, treba se bo sprijazniti, da tudi kakšna novodobna stvar služi svojemu namenu.

Novotarije:))

Še nekaj, naj prišepnem ženskam v najboljših letih....Bojda se ob redni uporabi Powerballa, znebiš nič kaj dekorativnih "zavesic" na nadlahtici roke, ki neokusno bingljajo vsakič, ko jo premakneš. Odločila sem se, da dam Powerballu priložnost. Hm...ali obratno? Kakorkoli že....

Ne maram kitajskega česna!

2010-07-14T11:55:00.008+02:00

Za to temo sem se odločila iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da sem nemalokrat vložila, kar nekaj napora v iskanje domačega, slovenskega česna in drugi, ker me poleg vsestranske kulinarične uporabnosti, zanimajo njegovi zdravilni učinki. V trgovinah sta na policah dve sorti - pakiran italijanski drugi, razsuti kitajski. V kolikor te spremlja sreča, boš našel tudi madžarskega. Lansko leto sem na ljubljanski tržnici iskala slovenski česen in našla le obilje italijanskega, madžarskega in kitajskega. Slovenskega je imel le nek vrtičkar s Primorske, pa še to kilavega in puhlega, za astronomsko ceno.

Uf, naporno je bilo:))

Čudi me, da pri vsej obdelovalni zemlji, ki je na razpolago v Sloveniji kmetje, razen v vrtičkarske namene, ne pridelujejo česna. Po pogovorih z naključno izbranimi sogovorniki, ki se z delom kmetijstva še ukvarjajo, pa so mi povedali, da se baje "ne splača". To me čudi, še posebej, ker berem po različnih časopisih in internetu, da se je v letošnjem letu cena zlata zvišala za 24 odstotkov, medtem ko se je česen podražil za kar 31 odstotkov! Slaba novica za gurmane, ki prisegajo na odlično kosilo, kjer brez česna ne gre. Bolj kot vse druge, je ceno tega imenitnega in zdravega zelišča poneslo visoko pod nebo.

Častili so ga Stari Egipčani in žvečili olimpijci Stare Grčije.Danes vemo, da česen, kot antibiotik deluje proti bakterijam in uspešno krepi imunski sistem. Ima tudi protiparazitni učinek in je učinkovit pri zdravljenju okužb z virusom herpesa in glivico Candido albicans, je naravni antibiotik in krepi imunski sistem. Njegova najpomembnejša aktivna učinkovina je alicin. Ta nastane iz aliina, ki je v česnovi rastlini in ima antibiotični učinek. Zaradi antibiotičnega vpliva lahko učinkovito deluje preventivno pri bakterijskih infekcijah, pri gripi, kašlju in bronhitisu. Poleg tega vsebuje še več kot dvesto biološko aktivnih snovi, med njimi vitamine, minerale, aminokisline in encime. Biokemično so najbolj aktivne snovi, ki vsebujejo žveplo.

Sodobne raziskave navajajo, da lahko česen pomaga tudi v boju proti raku. Uživanje česna manjša nevarnost nastanka raka na debelem črevesju. Pomaga preprečevati bolezni srca. Upočasni prehitro bitje in boljša krvni pretok v srčni mišici ter veča učinkovitost srca. Znižuje holesterol, krvni tlak in preprečuje tvorbo krvnih strdkov. Krvni strdki pa, kot vemo, lahko povzročijo srčni infarkt. Med njegove učinke sodijo tudi čiščenje krvi, spodbuja znojenje, pomaga pri izkašljevanju, krepi živce, odpravlja črevesne pline in celi rane. Uporabljamo ga tudi, kot pomoč pri zdravljenju nekaterih pljučnih obolenj. Delovanje česna pomaga tudi pri zoženih žilah v možganih, očeh, nogah in odpravlja nekatere vrste glavobolov. Odlično se je izkazal pri odpravljanju zajedalcev v črevesju in je najboljše dodatno sredstvo pri zdravljenju okužbe s podančicami.

Česnova plantaža:)

Zaradi zgoraj naštetega in zato, ker sem njegova velika ljubiteljica sem se odločila, da posadim svoj, domači, ptujski spomladanski česen, ki je avtohtona slovenska sorta. Brez kemičnih pripravkov in drugih sredstev za zatiranje bolezni in škodljivcev je torej eko, čeprav certifikata nimam:)) Le kaj mi bo? In ne kilogram ali dva...Kar 30kg semenskega, popolnoma zdravega česna se bohoti na naši "česnovi plantaži" in približno čez 14 dni bo nared za pobiranje in sušenje. Menim, da ga bo okoli 300 kg. Mesarji in znanci, me že sprašujejo, kakšna bo cena za kilogram.... Pravim, naj se najprej postavijo v vrsto, ker je le-ta, zelo dolga:))

Gobje zlato

2010-07-14T10:09:00.011+02:00

Hišica, v kateri bivam, je locirana ob robu gozda. Tako imam vsakodnevno priložnost, da se sprehodim v njem in ob tem času še toliko raje, kajti mnogokrat, le nekaj metrov od hiše najdem jurčka. Dodobra, sem kar nekaj gob spoznala v otroštvu, ko smo jih v poletnih počitnicah nabirali pri mojih starih starših. Poznala sem od lisičk, mnogo vrst jurčkov, sirovk, mavrahov in dežnikov. Slednji so bili bolj okusni, kot meso in moja najljubša poslastica. V mestu sem na gobe pozabila, ko pa sem se preselila na deželo, se je moje spoznavanje z njimi začelo na samem začetku.

Vonj po naravi, za hladne, zimske dni....

Pot, ki vodi mimo moje hiše je tudi edina, ki popelje gobarje v gozd in ob vseh drugih letnih časih, je le poštar s svojim motorinom tisti, ki enkrat dnevno zmoti mir na njej. V gobarski sezoni, pa se sicer makedamska cestica, spremeni v pravo prometnico, po kateri vijugajo, tako vaščani z motorčki, kot avtomobili z mestnimi registracijami. Kadar imam čas opazujem, kako so bili uspešni pri gobarjenju in nekateri, predvsem domačini, so pravi gobosledci. Košare so tako polne, da vedno znova upam, da bo kakšen padel iz nje in mi tako skrivoma razveselil dan.

Pa, kot sem omenila na začetku, se tudi sama odpravim ponje, le košare še nisem uspela napolniti do vrha. Priznati moram, da niti nimam te želje, ker me razveselijo trije in kakšna lisička, da za sproti pripravim okusno gobovo juho. Zadnjič, po dežju, ko so se mimo hiše zopet valile trume iskalcev gobjega zlata, pa sem začela razmišljati, kako se gobe pravzaprav razmnožujejo. Kot otroka, me je mama vedno opozorila, da moram imeti za nabiranje gob s sabo nožek. Tako sem zelene trose vedno pustila na licu mesta, pa tudi betek sem na spodnji strani obrezala. In, kar se Janezek nauči, to zna:)) Tokrat sem pri mimoidočih opazila, da so v košarah gobe s trosi in betka, se je tudi še držala zemlja. Pobrskala sem po internetu in našla zanimiv prispevek o razmnoževanju gob, ki mislim, da si zasluži pozornosti vseh nabiralcev gob.
http://www.gobe.si/Mikologija/RazmnozevanjeGliv

Mmmm...bi jo kdo poizkusil?

Za konec, pa ne morem mimo misli, ki me gloda prav vsakokrat, ko grem v gozd. Na kupe takšnih in drugačnih plastenk leži vse naokoli. Tudi sama vzamem s sabo vodo v plastenki, toda prazna, se vedno vrne z mano domov, kjer najde svoj prostor v zabojniku. Toda saj res...pozabila sem, da je moja košara vedno na pol prazna in se v njej najde prostor tudi za plastenko, ki roma doma tja, kamor sodi. Mnogi pač, raje naberejo kakšno staro trofejo več, za katero bi bilo bolj pametno, predvsem pa okoljevarstveno, da jo pustijo v naravi, kjer se bo razmnožila, pa se plastika znajde tam, kamor nikakor ne sodi.

Hm....in, ali ni bil nekoč v zakonodaji tudi nek odlok, ki je navajal, s kakšno količino gob lahko gozd zapustiš? Včasih je kakšnega izmed njih, dobro tudi spoštovati....

Roža za tisoč bolezni

2010-07-13T10:42:00.006+02:00

Za moj današnji sprehod sem si izbrala lokacijo, kjer raste rastlina, ki že s svojim imenom namiguje, da zdravi tisoč bolezni. Tavžentroža, tisočnica....Verjetno tisoč bolezni le ne pozdravi, gotovo pa prenekatero lajša. Če so je nekoč največ uporabljali pri povišani telesni temperaturi, je dandanes cenjena predvsem pri težavah s prebavo in žolčnimi vodi. Rastlina z nežno roza cvetovi, je bila včasih stalna prebivalka obrobja gozdov in travnikov. Toda intenzivna košnja in uporaba kemičnih pripravkov, sta jo skorajda iztrebili.

Simfonija v rožnatem

Ne morem se natanko spomniti, koliko let je od tega, vem pa, da so z njo "trgovali" v gostilnah, kjer si si lahko naročil šilce cenjene droge. Da danes najdeš njeno rastišče je skoraj, kot bi našel tartufe. Kajti zeliščarji skrivajo svoja najdišča, kot gobar svoje parcele. Meni je zanjo po zelo vztrajnem spraševanju povedala znanka iz sosednje vasi in vsako leto julija se odpravim na travnik, za katerega tudi jaz ne povem prav vsakomur. Pa ne zato, ker je ne bi želela podeliti z drugimi, le ljudje smo že prenekatero rastlino spravili na rob preživetja s puljenjem, ki mu pravim travniški vandalizem. Naberi le toliko, kot potrebuješ zase in nikoli ne pozabi obvezne opreme, ki jo za ta namen potrebuješ: papirnate vrečke ali košaro ter škarje!

Pater Ašič v svoji domači lekarni zapisal takole:
Tavžentroža je zelo grenka rastlina, pa se je človek kmalu privadi. Njeno grenkobo omilimo z vinom ali medom, nikoli pa ne smemo uporabljati sladkorja!
Bolj učinkuje, če je ne kuhamo, ampak 8 ur namakamo v mrzli vodi: 1 čajno žličko zeli namakamo v vodi za 3 skodelice, premešamo, nato le pogrejemo in pijemo toplo, pred obrokom, nikoli po njem: 3 skodelice na dan. Čisti in izboljša kri pri slabokrvnosti, ureja obtok, tako izgine tudi telesna in duševna utrujenost. Pri bledičnosti in slabokrvnosti, trombozi dodamo čaju še šentjanževko in baldrijan. Vpliva na delovanje jeter in žolčnika. Čaj deluje pri rejenih ljudeh shujševalno, če ga pijejo daljši čas. Celo očem koristi, če mu dodamo orehovih listov v enaki količini in popijemo na dan od 2 do 3 skodelice.

Tavžentroža je predvsem splošno zdravilo za vse težave v želodcu ter črevesju: zavira vrenje, krepi oslabeli želodec, vrača apetit, odpravlja zaprtje in pospešuje iztrebljanje. Tavžentroža je zdravilo tudi za ženske, ker odpravlja motnje pri menstruaciji. Dobro dene pri sladkorni bolezni. Za krepitev mišic kuhamo 15 g cvetja v 0,751 belega vina. To pomaga tudi pri vročini.

Sama jo največkrat posušim za čaj, nekaj namočim v žganje, da je pri črevesnih in želodčnih težavah domače zdravilo pri roki takoj. Nekaj jo gre obvezno v Jagermeistra, ki ga vsako leto pripravim in naj se ob tem pohvalim, da slovi daleč naokoli, kot najboljši.
Kot rečeno, se vsako leto ob istem času odpravim ponjo in lahko si predstavljate, kako zelo sem bila razočarana, ko sem prišla na pokošen travnik. Očitno se je kmet vsled letošnjega lepega vremena podvizal in pokosil ob zame neobičajnem času. Pa sem se podala na sosednjega, toda tisočnic je bilo le za vzorec, ki sem ga fotografirala. Pa nič hudega. V Jagermaistra bom namočila lanskega, posušenega, z letošnjim izplenom pa bom ravnala, kar se da gospodarno. Morda je še bolje tako!

Je suis comme je suis

2010-07-12T20:04:00.020+02:00

Vsako jutro, ko se zbudim, najprej pomislim, kako sem zadovoljna. Četudi je za mano neprespana noč, ker si je muc izbral za svojo plesno ženitveno ploščad naš balkon in čeprav se domači kuža temu krčevito upira in laja, kot da ga dajejo iz kože, ker ne prenese tujih mačk, se zbudim spočita. To so zvoki narave, to je šelestenje življenskih tokov, ki te ne morejo spraviti ob pamet tako, kot lahko to stori vrvež avtomobilskih gum in vrsta, na blagajni prenatrpanega hipermarketa. Vstanem, si skuham kavo, sedem na balkon in pogled rutinsko odplava na moj zeliščni vrt. Tam se v tem času bohoti grmiček žajblja, vinska rutica s svojimi ostro rumenimi cvetovi kot, da kljubuje zelenilu bazilike in biva v sozvočju vijolične lavande. Sramežljiv grmiček majarona, dela družbo razkošno cvetočemu timijanu in osameli ameriški slamnik bedi nad razraslim pehtranom. Pogled, ki bi umil še tako kalno oko.

Moj jutranji počitek

Dandanes, se mnogo piše o duševnem zdravju. Naglo naraščanje odstotka ljudi, ki ima z njim težave in zato, ker sem po naravi analitičen človek, me sili v razmišljanje, zakaj je temu tako. Nesporno je dejstvo, da je glavni krivec tempo življenja, ki siromaši medsebojne odnose ljudi in posledično vse družbe. Nič hudega sluteč otrok, se že v ranem otroštvu srečuje z nestrpnostjo in nesoglasji staršev, netoleratnimi vzgojitelji, ki so prav tako, na vrtiljaku pasti. To in še mnogo subjektivnih dejavnikov, pa je kombinatorna posledica dediščine staršev staršev in načina življenja, ki jo podamo otroku naprej in mu, če ne prej, ko odraste, opustoši dušo, kot cunami. Da sestopiš iz tega vrtiljaka, ki se vrti, kot perpetum mobile, se zdi praktično nemogoče.

Tudi sama sem se po drugem porodu srečala z anksioznostjo. Čas, ko me je imela v oblasti, lahko označim za mrtev del mojega življenja. Vegetiraš, ko te napade panika se neuspešno boriš proti njej in izpije ti vso energijo, v kolikor jo sploh še kaj premoreš. Da ne omenjam nespečnosti in kronične utrujenosti. Takrat sem o svojem duševnem stanju razmišljala, kot o nečemu, s čemer prideš na svet, tako, kot z rjavimi ali modrimi očmi. Avtogeni trening, h kateremu se zatečem še danes, kadar ne morem spati ter apaurin, sta me rešila fizične odvisnosti anksioznosti. Zakaj pravim fizične? Ko se je anksiozno stanje približevalo, sem to začutila tako, kot bi me nekdo polil z oljem, ki je počasi polzelo po telesu in me postopoma zalilo vso. Tako se me je anksioznost, delček za delčkom polastila cele. Stres, ki sem ga izrinila iz svojega življenja in drugačen zorni kot iz katerega sem ga videla, sta mi prinesla mir...

Pred nekaj leti mi je prišla v roke knjiga, ki mi je dala nov pogled na stanje duha. To je knjiga dr. Williama Glasserja, ameriškega psihiatra, " Teorija izbire". V njej, na povsem preprost način razloži, da je naše čustvo ob stresnem dogodku odvisno od misli, ki jih izberemo, takoj po dogodku samem. Te so lahko pozitivne ali negativne. Npr: če v mislih pritrdimo nekomu, ki vpije na nas, če pomislimo, kako smo zelo smo zaradi tega prizadeti, ker se nekdo spet izživlja nad nami, bodo te misli preusmerile energijo, ki neprenehoma teče skozi naše telo iz pravilne, v napačno smer. To bomo začutili kot neprijeten občutek, kot občutek žalosti, užaljenosti ali jeze.

Dr. Glasser pravi, da si na ta način izberemo sami vzorce duševnega stanja. Veselje, jezo, žalost....anksioznost ali depresijo. Povsem preprosta teorija, ki funkcionira. Res pa zahteva mnogo vaje...Ampak, saj vsi vemo, kako pravijo...Brez muje se še čevelj ne obuje! Ko sem o tej teoriji razmišljala, sem se spomnila lastne izkušnje, ki bo marsikomu zvenela nejpomljiva. V času mojega anksioznega stanja, je prišel na male zaslone film o Crocodile Dundee-ju. Dve uri, ko sem film gledala, me je anksioznost čudežno zapustila in se vrnila takoj, ko se je film končal. Takrat si nisem znala razložiti, kaj se je zgodilo, ko pa sem prebrala "Teorijo izbire" mi je postalo jasno. Film me je tako prevzel, da ni bilo "potrebe" po anksioznem stanju. To mi je potrdil na posameznih primerih tudi Glasser in toplo jo ponujam v poletno branje branje vsem, ki znate pokukati izven okvirjev.

Šentjanževka, mala zakladnica narave...

2010-07-08T15:46:00.023+02:00

Moja mama ima častitljivih 80 let. Prav minuli mesec, smo v ožjem družinskem krogu, praznovali mojo in njeno okroglo obletnico, ker sva obe rojeni v zame najlepšem mesecu, juniju. Ob nadvse prijetnem vzdušju, sem jo imela priložnost opazovati in se ob njeni neverjetni energiji, ne mogla načuditi, da ima v sebi še vedno toliko vitalnosti, kot je ne premore marskikateri tridesetletni mladec. Danes jo opazujem z drugimi očmi, kot takrat, ko sem bila najstnica. Pa vendarle, če dobro pomislim, so mi potem, ko sem se razvila v odraslo osebo, večkrat prišle na misel njene mimogrede navržene opazke, ki pa jim, kot mlada, neizkušena oseba nisem prav dosti verjela.

Šentjanževka na domačem dvorišču

Ko sem rodila prvega otroka, hčerko, mi je ob neki priložnosti, ko sem jo previjala pripomnila, češ, ta otrok bo majhen. Glede na to, da smo družina velikanov, oče je visok skoraj 2m, brat tu nekje in ženski del družine ni manjši od 170 cm, se mi je zdela njena pripomba nadvse smešna. V svoji mladostni zanesenosti nisem pomislila, da gensko šteje vendarle tudi družina otrokovega očeta, v kateri pa ni ravno košarkaškega povprečja. Povprašam mamo, zakaj za vraga misli, da bo otrok majhen, pa mi pove, da zaradi tega, ker ima kratki golenici. Danes, ko je hčerka že odrasla, je zares najmanjša v družini:)

Po drugem porodu sem se spopadla z anksioznostjo in spet mi je mama mimogrede omenila, naj si nabavim čaj iz šentjanževke, ki je prava naravna zakladnica in najboljši naravni antidepresiv. Pozabila sem omeniti, da je celotna mamina družina včasih nabirala zelišča za golo preživetje in jih zato, dokaj dobro pozna. Takrat sem namenila precej časa tej kraljevski in vsestranski rastlini in od takrat, jo imam na zalogi v vseh mogočih oblikah. Pravzaprav me je na njeno vsestranskost opozoril nehote tudi oče, ko sem mu dala namočene šentjanževe liste v žganju. Tarnal je, da ima težave z bolečo revmo in priporočila sem mu zgoraj omenjen pripravek, ki ga sama sicer še nisem preizkusila. Ne mine nekaj dni, ko me oče pokliče in pove, da je zadeva zares čudežna. Masiral je boleča mesta in bolečin po nekaj dnevih uporabe ni več čutil. Ob tem naj vam povem, da večjega skeptika, kot je moj oče še nisem videla! Le pohecal se je, da bi za popoln paket potreboval še maserko:)

Sama sem imela boleče zapestje, ki me še danes občasno opomni, da naj vendarle ne bom tako pozabljiva. Namreč, po očetovem priporočilu, sem tudi sama masirala nekaj dni zapestje in po letu dni občasne uporabe imam težav vse manj.

Olje, z značilno rdečo barvo

Zakaj pravim šentjanževki (Hypericum perforatum) kraljevska rastlina? Prav zaradi njenih lastnosti, saj si z njimi resnično lahko lajšamo prenekatero tegobo. Krogu prijateljev, je dobro poznana moja strast do zelišč. Lansko leto me eden izmed njih povpraša, kaj bi bilo dobro za luskavico, katero ima njegova prijateljica, ki jo pred nami še skriva:)) Svetovala sem mu šentjaževo olje, ki je balzam za kožo, sama ga večkrat uporabim za obraz in telo, obvezno tudi po sončenju. Ne mine štirinajst dni, ko me poprosi za novo stekleničko, ker bojda njegovi skriti prijateljici reč pomaga. Leto dni je naokoli in že meseca marca se je postavil "v vrsto" in rezerviral, kar cel liter šentjanževega olja.

V ospredju ognjič, zadaj šentjanževka

Delček njenih lastnosti in načinov uporabe si lahko ogledate tudi tu , tu in tu, jaz pa naj za konec dodam le to, da cvete od maja do avgusta in brez težav jo boste našli tam, kjer so apnenčasta tla, najraje pa poganja na travnikih in gozdnih obronkih. Pri nas raste, kar na domači parceli:)

Pediker? Nein, danke....

2010-07-06T21:03:00.029+02:00

Od nekdaj sem bila ponosna na svoje čvrste in dolge nohte, ki so velikokrat pri ženskem delu občestva, zbujali precejšen dvom v njihovo naravnost. Mnogokrat sem pokasirala tudi kakšno opazko v stilu, da mi s svojimi rokami (po krivici obtoženimi zaradi nebodisigatreba dolgih nohtov), ni potrebno veliko postoriti doma. Včasih sem bila zaradi takšnih in drugačnih opazk hudo nejevoljna. Le kako ne bi bila, če sem poleg dveh otrok in celotnega gospodinjstva, prišla z vsemi nepoškodovanimi desetimi domov, četudi sem brez rokavic okopala celo njivo. Toda roko na srce, s svojim poroženelim okrasjem sem nadvse zadovoljna! :)

Povsem druga pesem, pa je s še tršimi nohti na nogah. Preden se spravim na njihovo urejanje, se poleg osnovnih stvari za pedikuro, kot so vrtne škarje za obrezovanje vrtnic in pilo za železo, oskrbim še z ogromno mero potrpežljivosti! Namreč, to nikakor ni enostavno delo, moji nohti so že od nekdaj sitni, kar se da in zahtevajo natančen kirurški rez! Napak ne odpuščajo, bognedaj, da bi bi bili odrezani kako drugače, kot povsem naravnost! V naprotnem, že imajo pripravljeno hudo kazen zame, ki me spremlja, kar nekaj bolečih dni:)

Enkrat na leto, ko smo na morju, se v mojega osebnega pedikerja spremeni moj mož. Strogo pove, koliko časa naj namakam noge v slani vodi in vedno nadvse nejevoljno reče, da še ni dovolj, ker jaz pač rada prehitevam. Najprej pa poiščeva miren kotiček, ker po njegovo, to le ne more početi pred ljudmi. Ko se loti zadeve, se jo konkretno in resno. Dve uri uživam ob pedikuri, ob njegovem godrnjanju češ, le kaj je meni tega treba, malo manj. Ker ga poznam vem, da le igra in hoče hvalo za opravljeno delo. Ali pa tudi ne...

Lansko leto mi je za rojstni dan podaril koverto in v njej bon za pedikuro. Glede na to, da praznujem junija, na dopust pa gremo navadno julija, se mi je hitro posvetilo, da bo običajno dopustniško delo, tokrat preložil na druga ramena. Glede na to, da pri "tapravem" pedikerju še nikoli nisem bila, mi je to darilo predstavljalo rahlo težavo, ker si nisem predstavljala, kako se bo tujec ukvarjal z mojimi prelestnimi nožicami. Bon je romal v predal, jaz pa sem nanj pozabila. Tisto poletje, mož ni bil več moj pediker:)

Toda nisem računala na moževo hm... varčnost in tri dni pred zapadlostjo bona me opozori, da naj ga vendarle izkoristim. Malce na silo sem poklicala v dotični salon in se vendarle naročila na to famozno pedikuro, čeprav mi je bilo do nje, kot do lanskega snega. Sila prijazna gospa pove, kdaj naj pridem in zares, se na določen datum pojavim tam. No, razen prvič videnih stvari, ki so na prvi pogled delovale celo malo strašljivo, mi je bilo po premagani nelagodnosti zelo všeč. Moje debele nohte, je ob prijetnem kramljanju pedikerka tako stanjšala, da niso bili več podobni konjskemu kopitu. Nadvse zadovoljna pridem domov, toda naslednji dan je moje navdušenje nad pedikuro izginilo. Noht se je začel vraščati. Kdor je izkusil vraščen noht ve, da te ta navidez mala stvarca spravi v obup. Boli, kot sam hudič, ne moreš obuti ničesar razen japank in odločitev je seveda po enem tednu čedalje hujših bolečin padla. Pediker! Ampak drugi.

Čeprav sem začela v šali, mi verjemite takrat ni bilo prav nič do nje in odločila sem se, za preverjeno pedikerko. Pove, da je noht, kar precej vraščen in če ne bo bolje, bom morala obiskati zdravnika. Strigla nohtov ni, jih je pa spet tanjšala. Ojoj, že naslednji dan! Začela sta se vraščati oba nohta na palcih. Obnohtno tkivo je bilo že kruto rdeče in mož mi po razmisleku pravi, da je po njegovo krivo tanjšanje nohtov. Stanjšan noht se lažje upogiba. Verjemite mi, da mi je takoj po njegovi izjavi prišla na pamet misel, ne spreminjaj, kar ti je poklonila narava. Že ve zakaj....

Pobrskala sem po internetu in kar sem videla na raznoraznih forumih, mi je povzročilo ne samo bolečih nohtov temveč poleg tega, še glavobol. Ko greš k zdravniku s to rečjo, je skoraj zagotovo, da boš ob noht. Baje pa to ni niti malo enostavna zadeva nasprotno, zelo rada se menda ponavlja, izgubljati besed o dolgotrajni rehabilitaciji pa tako ne kaže. Pa povprašam še malo okoli starejših, kajti za drastičen poseg nisem bila pripravljena. Izvem za navidez smešno rešitev, ko pa sem malo bolj pomislila, je čisto logična, povsem v fizikalnem smislu.Vraščen noht ne odrežeš naravnost temveč na sredini narediš črko V. Pritisk ob straneh popusti in zelo hitro začutiš, da bolečina mineva. Argumentiram s sliko mojega velecenjenega nohta, eden se še ni čisto saniral, drugi pa popolnoma. Res pa je, da je od pedikure minilo nekaj mesecev. Čakam, da bo rastoči noht prerasel stanjšanega in dokler ne bo povsem dobro imam, lahko z gotovostjo trdim, povsem unikatno postrižene nohte.

"V" izrez:)

Letos bom moža poprosila, če bi se na morju spet malo igral pedikerja. Ker mi je z lanskim darilom nehote nakopal nemalo težav sem prepričana, da bo zaradi slabe vesti popustil:)

BP naftni madež - Če bi bil v mojem kraju

2010-07-05T21:11:00.011+02:00

Spletna stran "If it was my home" ponuja enostavno razumevanje BP naftne tragedije. Enostavno kliknite na zgornjo povezavo, vnesite svoj kraj bivanja in si oglejte kako daleč bi segal naftni madež če bi se tragedija zgodila v vašem kraju.

Kar nekaj anti-okoljevarstvenikov mi je že reklo, da človek ne more uničiti Zemlje, ker "je prevelika in smo mi premajhni".
Oh kako si želim, da se ne bi takoooo motili!

Gabez pozabljen od ljudi, cenijo ga čebele in kokoši...

2010-07-03T17:30:00.000+02:00

S kostnim celilcem ali črnim korenom, kot gabez drugače imenujemo, sem se prvič srečala po naključju, ko sem prebirala članke o permakulturnem kmetovanju. Permakultura je način življenja, je harmonični sistem bivanja z naravo, ki upošteva prirojene lastnosti rastlin in živali ter jih kombinira z naravnimi značilnostmi pokrajine. Harmonija z naravo pa je možna samo tedaj, če opustimo prepričanje o naši večvrednosti nad svetom narave. Da pa ne bom zašla, se bom te teme lotila ob drugi priložnosti, ker si resnično zasluži mnogo pozornosti.

Razkošno simpatični Symphytum officinale v mojem vrtu

Gabez je v permakulturi cenjen, kot bogata zastirka z veliko kalija, izjemna čebelja paša, kokoši pa menda od požrešnosti kar ponorijo, če sem jim veliki, zeleni gabezovi listi ponudijo za posladek. Njegove zdravilne učinkovine pri ljudeh (le zakaj mu pravijo kostni celilec?) pa so me dokončno prepričale, da mora gabez, nujno dobiti svoje mesto tudi v mojem vrtu. Povpraševanje pri okoliških kmetih ni obrodilo sadu, mnogi celo vedeli niso zanj in počasi se je navidez enostavna želja spreminjala v misijo nemogoče. Tisti pač, ki ga poznajo, ga na svojih njivah ne marajo, ker ga imajo za hudo nadlogo, plevel. Kakšna razlika v razmišljanju in delovanju? Permakultura gabez izkorišča, kot dragoceno rastlino, tradicionalno kmetijstvo ga s herbicidi uničuje!

A glej ga zlomka! Naposled se mi je vztrajnost obrestovala in vesela sem bila, ko mi je fant iz bližnje okolice povedal, da ga na njihovi njivi še imajo in da njegova mama, prav vsako leto pripravi gabezovo mazilo, s katerim si mažejo poškodbe. Izkopal je korenin za dve vreči, nekaj sem ga posadila, iz ostanka pa naredila gabezovo tinkturo in nekaj mazila.

Za soseda imam simpatičnega fanta, ki se aktivno ukvarja z rokometom. Nekega dne prišepa mimo mojega dvorišča, beseda da besedo in pove, da si je poškodoval mišico. Povem mu, da imam odlično mazilo za poškodovane mišice, brez odvečne razlage, da je to moj proizvod. Vljudno se zahvali, pa sem vendarle videla, da je skeptičen v učinkovitost podarjenega. Minejo trije dnevi in nadobudnež se pojavi na mojih vratih rekoč: "Nisem verjel, ampak deluje! Ne boli več, rad bi imel tole žavbo za rezervo, če jo bom še kdaj potreboval!" Seveda sem mu poklonila še nekaj mazila in se obenem muzala, ker sem vedela za razplet zgodbe. Le upala sem, da bo gabezovo mazilo tudi zares preizkusil! Zagotovo pa bom fanta še kdaj uporabila za poizkusnega zajčka:), kajti mladostna radovednost nima meja. Ko se je prepričal v neznano, me je povprašal za kakšno mazilo pravzaprav gre. Potem, ko sem mu razložila sestavine "žavbe", sem prepričana, da čudežnega gabeza ne bo pozabil vse življenje. Moj namen je presežen. Vsakokrat, ko lahko nekoga prepričam v lajšanje težav s tem, kar nam ponuja narava, vsakokrat, ko se dotični sam prepriča v doto, ki nam je dana zastonj, sem neizmerno vesela.

Gabez ima zelo razvit koreninski sistem, raste po celotni Evropi, do višine 120 cm, potrebuje precej vode. Zaradi prelepih vijoličastih cvetov, ki v kombinaciji z velikimi zelenimi listi učinkujejo izjemno dekorativno, ga imam sama rada tudi za popestritev cvetličnih gred. Velja pa dobro razmisliti, katere rastline mu boste namenili za sosede, prav zaradi zgoraj omenjene požrešnosti. Verjemite pa, da ne bo prav nič užaljen, če bo kraljeval sam, ob obronku kamnite škarpe.

Če gledamo navadni gabez iz spektra zdravilnega zališča, so ga uporabljali že davno nazaj pri ranah in poškodbah, ki so se gnojile in slabo celile. Za notranjo uporabo ga zaradi pirolizidinskih alkaloidov, ki škodujejo jetrom in bojda povzroča celo nekatere vrste raka, odsvetujejo. Pojav so najprej opazili v Ameriki, kjer se je razširila navada žvečenja kandiranih korenin. Dandanes gabez in njegove pripravke uporabljamo le zunanje, pri poškodbah, kjer koža ni poškodovana. Zaradi hepatotoksičnosti vsebujočih pirolizidinskih alkaloidov, naj se gabez ne uporablja med nosečnostjo in dojenjem.

V zdravilne namene se uporablja korenina, ki jo nabiramo od meseca marca do aprila ali od oktobra do novembra, ko vsebuje največ zdravilnih substanc. Učinkovito in hitro deluje pri zvinih, izpahih, zmečkaninah, podplutbah, pri obolenjih pokostnice in zlomih, kot tudi pri bolečih mišicah in sklepih. Zaradi kombinacije čreslovin in sluzi je gabez učinkovito zdravilo za podplutbe, odrgnine, akne in ture, luskavico in izvrstno sredstvo za zdravljenje brazgotin. Uporablja se pri revmatskih obolenjih, vnetjih veziva, kosti in pokostnice. Učinkuje protivnetno, pospešuje nastanek novega kostnega tkiva in blaži bolečine.

Pripravke iz gabeza si lahko naredimo na različne načine. Glede na to, da sem ga komaj lansko leto zasadila, vam svojega lahko pokažem le na sliki. Za pripravo mazila ga bom uporabila naslednje leto, ko se bo koreninski sistem dobro razvil, do takrat, pa bom delala uslugo omenjenemu sosedu, ki je vesel, da se ga znebi vsaj nekaj. Pravi, da ga ima samo zaradi mame in njenega veselja do priprave mazila. Po drugi strani pa malce dvoumno pripomni, da nobena poškodba, ki se pri hiši zgodi, ne mine brez maminega mazila.

Gabezovo olje

200g svežih korenin očistimo in narežemo, na tanjše kolobarje. Z njimi napolnimo stekleno posodo s širokim grlom in prelijemo s sončničnim ali oljčnim oljem. Mešanico po štirih tednih precedimo, olje nalijemo v stekleničke ter shranimo na hladen in temen prostor.

Gabezova tinktura

200 g gabezovih korenin očistimo, narežemo na tanjše kolobarje in namakamo v 1 litru alkohola ali žganja, štiri tedne v dobro zaprti stekleni posodi s širokim grlom. Po štirih tednih tekočino precedimo in tinkturo hranimo na sobni temperaturi v temnem prostoru.

Moja spomladanska gabezova bera:) gabez je skrajno levo

Gabezovo mazilo

Vzamemo 6 korenin, operemo, drobno narežemo, na hitro popražimo v 250 g čiste svinjske masti. Pustimo stati čez noč. Naslednji dan zelo narahlo pogrejemo, precedimo skozi gazo in iztisnemo. Z mazilom napolnimo majhne čiste plastične posodice in hranimo v hladilniku.

Gabezovo mazilo

Za konec mojega razmišljanja, o tej po krivici zapostavljeni rastlini priporočam: "Namenite mu kanček svoje zemlje pod nebesnim svodom vaše domačije!" Preprosto zato, ker lahko z malo truda dobite z njegovo pomočjo učinkovito sredstvo za lajšanje zgoraj naštetih tegob. In ne nazadnje, s svojimi vijoličnimi cvetovi in razkošnim zelenjem, bo prav predrzna popestritev vašega vrta!