Še eno Novo leto...

Ko sem začela s pisanjem bloga, sem priznala, da sem hudo analitičen človek. Drugače pa so čustva tista močna stran moje nravi, da se ti dve komponenti po eni strani dopolnjujeta, pa drugi bijeta neusmiljen boj. Tako, kot vselej, me je še eno minulo prednovoletno vzdujše preželo z mavričnimi barvami decemberskih dni in željo, da prazniki, čisto preveč potrošniško naravnani, minejo čimprej.

 

Ne kitajski, home made adventni veček

Novoletne zaobljube, ki jih že tradicionalno dajemo sami sebi, me letos niso vznemirile, kajti že v prvih dneh zadnjega meseca leta, sem se odločila, da bom ljube obljube tokrat zavestno, malce nesramno prezrla. Le za eno, sicer vsakoletno sem si rekla, da jo bom tudi izpolnila, ker sicer po praznikih vsled prazne denarnice dobim hud glavobol:)
Kot vsaka ženska, tudi jaz rada nakupujem, le darila, ki jih kupujem velikokrat zelo na silo, me spravljajo v obup. Sklenila sem, da ne bom jeznorito hodila po polnih veleblagovnicah, da se ne bom spotikala ob prepolne nakupovalne vozičke, ne bom dovolila, da me silno nejevoljno s taistimi vozički dregajo v križ na blagajni, ne bom poslušala jadikovanja mamc, kako je vse drago in obenem tudi sama potiho preklinjala, ker je vse res. Malce sem tuhtala, kako obdariti svoje najdražje, da ob prejetem darilu ne bodo igrali dobrodušnega veselja in prišla do zaključka, hmmm....štrikarija.

 Za mamo in očeta

Moja velika ljubezen in hobi minulih let. Ko je bila hčerka še malo dete, je bila oblečena izključno v ročna dela, ki sem jih z velikim veseljem oblikovala. Nemalo pohval je bila tako oblečena deležna od znancev, mimoidočih, da sem vsakič radostno razkazovala moje mojstrovine. Še danes hranim nekaj kosov, jih vsako leto skrbno prezračim, da se jih slučajno ne bi lotili molji in si potiho želim, da bom nekoč videla v njih katerega izmed vnukov. Sklep je bil dober, volja tudi, le na samem začetku sem naletela na oviro.

 Za moje punce ena barvna kombinacija..

Kje za vraga volno še sploh imajo? Ni mi preostalo drugega, kot pot pod noge (kajpak v veleblagovnice), v iskanje materiala za bodoče pletene izdelke. Toda razočarana sem ugotovila, da je trgovin s predivi tako malo, da jih lahko prešteješ na prste ene roke in če že najdeš takšno, ki ti je všeč, je cena za klopko astronomska.

 In druga...

Še dobro, ker sem se odločila za pletenje šalov in kap, za katere nisem potrebovala zelo veliko materiala, trmasto in obenem razočarano plačala nakupljeno in se potihem jezila na prodajalko, ki me je začudeno gledala, ko je videla, da sem ob končnem znesku skoraj padla v nezavest.

 Pompon

Ko pa sem ob večerih poprijela za meni ljubo orodje, sem na "zapitek" kaj hitro pozabila in se ob tem počasi spominjala, v kakšno veselje mi je ponovno vihtenje pletilk. Kapice in šali so bliskovito dobivali svojo podobo in ko sem jih lepo oblikovane s slamo položila pod novoletno jelko, me je zadovoljstvo napolnilo z novim zagonom. Zdaj pletem za sina pulover, ta pa me že priganja češ, poleti ga ne bom nosil:)

Ob začetku Novega leta vam želim, da obdržite stare, dobre gradnike. Zamenjajmo le tiste, ki se niso dobro obnesli. Kajti le na dobrih temeljih, lahko zidamo čvrsta in široka obzorja.
Vse dobro v letu 2011!