Dolga leta sem živela v bloku. Občasni izleti v naravo so bili prej kot ne, le kratko razvedrilo po dolgih, napornih dnevih. To je bil čas, ko nisem znala, ne zmogla videti drevo, cvetlico in neskončne travnike drugače, kot objekte, ki so tam zato, da nudijo počitek mojemu sestradanemu očesu. Toda, kot pravi Ghandi: "Bodi sprememba, ki jo želiš videti...", za marsikoga, le še ena od mnogih napisanih puhlic toda, če to prebujanje duha želiš preizkusiti na lastni koži, učinkovita. Besede so mogočno orodje v rokah človeka, lahko uničujejo ali osrečujejo. Zgodovina in sedanjost sta verodostojni priči temu.
Po poklicu sem vrtnarski tehnik. Moja želja po znanju, se je od nekdaj prepletala z rastlinami in vsem, kar je z njimi povezano. Že res, da ti šola da nek širši pogled na stroko, toda ožje poznavanje specifičnega področja je vsekakor povezano z življensko prakso. Mene zanimajo predvsem zdravilne rastline, njihova učinkovitost pri določenih težavah in izkušnje uporabnikov. Izdelavo šopkov in dekoracijo daril raje prepustim drugim, ki to počnejo z veliko ljubeznijo.
Življenje v naravi ponuja mnogo možnosti za spremembo psihe, vsak posameznik pa se lahko odloči ali bo eno izmed njih tudi sprejel. Ko sem se nekega dne odločila, da ne želim živeti več v mestu, je bila moja odločitev neizpodbitna. Zaljubila sem se v malo hiško z nekaj vrta, ob robu gozda, nedaleč od Ljubljane in si idilično slikala življenje tu, kjer sem sedaj. Toda pot preobrazbe je bila dolga in še traja. Če bi mi kdorkoli leta nazaj omenil, da je narava tista, ki zdravi in nam ponuja rešitve za mnoge bolezni ali vsaj lajšanje le-teh, bi rekla, da je milo rečeno prismuknjen.
Toda po določenem času tukajšnjega bivanja, ko so jeleni, lisice, jazbeci in zajci postali vsakodnevni gostje na moji še neograjeni paceli, sem začudena opazila, da si celo domače živali prav v naravi poiščejo rastline, včasih celo strupene, za lajšanje svojih občasnih težav z zdravjem. Večkrat sem opazovala domačega muca, kadar ima drisko, kako išče in ko najde poje, točno določeno rastlinico. Kot nejeverni Tomaž sem se morala večkrat prepričati, da se je enostavno pozdravil sam, brez pomoči veterinarja. Ta mali scrkljanček, ki se je pritepel k meni z zlomljeno nogico, me je naučil pomembne lekcije v življenju: OPAZOVATI.
Ob tem sem se spomnila davno pozabljene stvari, ki pa jo kljub temu ob vsakem prihajajočem se nahodu vestno koristim že najmanj 20 let. Tako samoumevna se mi zdi metoda, ki jo uporabljam, da sem v vmesnem času pozabila, kje sem za njo izvedela. Muc me je spodbudil, da sem malce pobrskala po svojem spominu. Pred mnogimi leti sem prebirala časopis, kjer je na vprašanja bralcev, odgovarjal takrat znani doktor, katerega imena se žal ne spomnim. Neizmerno sem se muzala ob njegovem nasvetu, naj si takrat, ko začutimo prehlad, začnemo z lastno slino mazati notranjost nosnic. Kaj me je prepričalo, da sem takrat še mlada, hudo nezaupljiva nasvet tudi preizkusila, mi ni najbolj jasno. Najbrž radovednost, ki se je obrestovala. Lahko rečem, da sem v 20-tih letih na ta način preprečila 98% nahodov. Ko začutim, da se bliža, večrat zapored obilno namažem nosnici s slino in posmrkam, kar se da globoko. Vedno deluje, le včasih, ko sem med ljudmi in tega preprosto ne moreš početi pred njimi :), mi ta presneto nadležna reč uide izpod kontrole. Drži pa, da velja tudi pri tem navidez malem in preprostem opravilu, biti vztrajen.
Jap, tudi ljudje sami smo narava. Le kanček preveč smo se odmaknili od nje in s tem od samih sebe. Začuda, pa skoraj vsi poznamo razne maže naših babic, kot je orehovo olje za lepo polt, pa tudi arnika je bila še nedavno tega čest zdravilec ureznin. Žal pa gredo vse male in velike modrosti naših prednikov, z zanesljivimi koraki v pozabo. Zato pišem blog. In zato želim, da mi pri tem pomagate.
Dandanes, ko brskam po raznih forumih vidim, da tudi mladi poudarjajo, kako pomembno je živeti v sožitju naravo. Ko pa malce bolj natanko bereš njihove pogovore vidiš, da gre vse v smer BITI LEP, ne zdrav. To je tako samoumevno. Pa vsi vemo, da temu ni tako in ne znamo ceniti tega, kar nam je narava podarila v uporabo, kot dobremu gospodarju. Zato pogosto zahteva vračilo glavnice in obresti. Zdrav človek je lep človek. Je ni organske kremice, ki je bojda narejena iz popolnoma naravnih stvari, ki bo z roko v roki hodila z anoreksijo, ter dala dekletu zdrav pogled na življenje. In, narava ne zdravi samo bolezni. Zdravi duha, posledično je tudi teh manj.
Namen mojega bloga je, deliti z vami moje in vaše izkušnje. O zdravilnih rastlinah, nasvetih za boljše počutje, zdravju in še čem, kar življenje JE. Nadvse bom vesela vaših misli, tudi takšnih, ki se ne bodo skladale z mojimi, le dostojne naj bodo prosim. Kajti prav dostojanstvo, je še vedno ključna bit narave in s tem, vseh živih bitij. Le ljudje si jo vse prevečkrat, ob priložnostih, ko se nam ni potrebno poimensko izpostaviti, priredimo po svoje. Največkrat niti malo posrečeno.
Bodite moji dragi gostje na tem blogu in mi, kot dobri gostiteljici, za kar se bom vsekakor trudila po najboljših močeh, poklonite za celo naročje vaših dragocenih izkušenj. Jaz pa vam za darilo dobrodošlice poklanjam pesem, ki je za današnji čas žal, vse prevečkrat aktualna.
Je strah res votel, krog njega pa nič ni?
Zakaj ta nič teži preveč ljudi?
So tožbe teh ljudi pretirane, ničevne?
Verjetno res, so le dozdevne.
Pa vendarle, ko te objame
ne izpusti te, koplje jame,
grobar postane tiho, mirno,
strah trosi še poslednje rane.
Zakaj boli, če ga nič ni?
Smo norci brez besed,
je stiske čas prežet,
v norosti iščem pravo sled.
Ne bo mi pustil do življenja
mi daje ravno prav, da hiram,
po drugi strani, da uživam.
Zakaj boli, če ga nič ni?
