Minula nedelja me je prebudila s sramežljivimi sončnimi žarki in prav, ko sem sama pri sebi tuhtala ali bi se kljub malce kislemu vremenu splačalo, kam odpraviti ali pa raje naložiti dva polena v kamin in vzeti v roke kakšno dobro knjigo, me pokliče sosed. Taisti sosed, s katerim smo na njegovi njivi sadili česen je človek, o katerem moram spregovoriti par besed. Samohranilec, z dvemi sinovi, redno zaposlen, z veliko kmetijo, pa tako poln optimizma, smeha, dobre volje, ki je ne premore pol Slovenije. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč, nesebično pomagati, ne samo nam temveč vsem, ki jih pozna. Ljudje ga imajo radi prav zaradi ogromne pozitivne energije, ki jo z veliko žlico trosi naokoli. Nekoč je iskal snubca za mojo hčer (v šali seveda). Ne spomnim se, kdaj sem se smejala tri ure skupaj, na koncu so me bolele trebušne mišice in ko sem kasneje razmišljala o temu, sem mu bila za komedijo neizmerno hvaležna. Saj poznate tisto, smeh je pol zdravja!
No, ko me pokliče pravi, da gremo danes po kostanj. Opa! Z veseljem sem pritrdila, ker z njim nikoli ni dolgočasno. Na moje vprašanje kam, pravi na Janče, ker tja ponj hodi vsako leto. Pa gremo!
Ni daleč od nas, le vijugasta cesta se malce vleče. Pa pridemo malo pod vrh Janč, kjer je kostanja res ogromno, tja sosed vozi tudi čebele na kostanjevo pašo, zato predel dobro pozna. Aha, še to...Njegov kostanjev med je zelo, zelo dober. Preizkušeno. Mojemu možu sicer ne, ker malce greni, zato nabavim tudi akacijevega, ki mu gre zelo v slast.
Pogledamo okoli sebe in si izberemo kostanj, pod katerega se zapodimo vsi. Naberemo vsak svojo vrečo, pod enim samcatim kostanjem, toliko ga je. Ura je ob sosedovih humornih domislicah minila, kot bi mignil in potem ukaže, da gremo na vrh Janč, kjer je muzika, štantje, skratka veselo. Ni bilo treba dvakrat reči, že smo bili na vrhu! Obšli smo stojnice, kjer sem kupila zeeelo dober jabolčnik in klobase, merica pečenega kostanja je bila seveda neizogibna potem, pa smo se okrepčali z žlahtno kapljico, posedeli, kramljali in opazovali ljudi, ki jih je bilo zares veliko. Skratka, še ena lepa, prijazna, oktobrska nedelja. Čast in slava kostanju, meni ter vsem dobrim ljudem:))
O kostanju pa takole....
Doma pečenega pripravim tako, da ga zarežem po ploski strani (ne po trebuščku, ker se v tem primeru noče lepo lupiti), vzamem težko litoželezno ponev, ki jo na plinu dodobra segrejem. Vanjo položim kostanje, le toliko, da pokrijejo dno in dolijem malce vode. Pokrito pečem kakih deset minut in potem naslednjih deset minut občasno premešam z leseno kuhalnico.Ko je pečen, ga stresem v pehar in dobro pokrijem s kako staro brisačo. Po desetih minutah je nared in povem vam, da je boljši, kot če bi ga kupila;)
O njegovi zdravilni in hranilni vrednosti pa:
http://www.viva.si/Zdrav-na%C4%8Din-prehrane/3024/Kostanj
In še kup receptov na povezavi:
http://www.kostanj.net/recepti2.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar