Semanji dan v Celovcu

Prejšnjo soboto, sva se z boljšo polovico odločila pokukati izven meja naše deželice in sončen dan je bil, kot naročen že dlje časa načrtovanega obiska tržnice v Celovcu. Zanimalo me je predvsem, kako imajo naši sosedje urejen prodajni režim, kajti zasledila sem, da odhajajo naši trgovci s svojimi izdelki po zaslužek čez mejo.

Semenj bil je živ

Joga obraza

Ko sem zadnja leta hodila mimo obvezne stanovanjske opreme, ki je nujna tako v stanovanju, kot torbici vsake ženske, je priljubljeni kos pohištva nenadoma postal moteč. Ogledalo, moj kritični in obenem samovšečni življenski popotnik na vsakem koraku, se je spremenil v kruto pošast iz nadaljevanke Twin Peaks. Kljub iskrenemu ali pa tudi ne, prigovarjanju kolegic češ, saj dobro izgledaš za svoja leta, sta me prav zadnji dve besedi prepričevali, da moram nujno ukrepati, da ne bom čez dve  leti podobna nagubanemu pasjemu prijatelju iz reklam. Katera pasma je že to? Shitzu....vodever.

 

Jah, ON je že prikupen....

Še eno Novo leto...

Ko sem začela s pisanjem bloga, sem priznala, da sem hudo analitičen človek. Drugače pa so čustva tista močna stran moje nravi, da se ti dve komponenti po eni strani dopolnjujeta, pa drugi bijeta neusmiljen boj. Tako, kot vselej, me je še eno minulo prednovoletno vzdujše preželo z mavričnimi barvami decemberskih dni in željo, da prazniki, čisto preveč potrošniško naravnani, minejo čimprej.

 

Ne kitajski, home made adventni veček

Slovo

Ponoči, je umrl moj Mici. Taisti Mici, ki me je naučil, kot sem omenila že v prejšnjih zapisih, pomembne lekcije v življenju. Opazovati. Nenadoma, kot se je znašel v mojem življenju, ga je tudi zapustil. Žalujem.

O kostanjevi nedelji...

Oktober je mesec v letu, ki zažari v tisočerih toplih barvah in čeprav imam raje spomladanske mesece, me vsakič znova prebudi zanosno poslavljanje narave. Plodovi, ki nam jih prav v tem mesecu radodarno punuja, poslednji sončni žarki...sprehod po šumeči preprogi raznobarvnega odpadlega listja, je topla popotnica pred zimo.

Animal love

Živimo v času, ki večinskemu sloju populacije ni ravno naklonjen. Sama spadam v prelomni letnik, kar pomeni, da penzije ne bom dočakala po starem oz. bom delala do pozne starosti. Realnost je takšna, naj se ne zanašam na državo in par deset evrov, ki ne bodo zadostovali za preživetje, torej moram že prej poskrbeti za svojo varno starost. Večina ljudi ima nagonsko željo po preživetju in v marsičem, kar med evolucijskim razvojem nismo že izgubili, smo podobni živalim.

 Pritepenček Mic

Je suis comme je suis

Vsako jutro, ko se zbudim, najprej pomislim, kako sem zadovoljna. Četudi je za mano neprespana noč, ker si je muc izbral za svojo plesno ženitveno ploščad naš balkon in čeprav se domači kuža temu krčevito upira in laja, kot da ga dajejo iz kože, ker ne prenese tujih mačk, se zbudim spočita. To so zvoki narave, to je šelestenje življenskih tokov, ki te ne morejo spraviti ob pamet tako, kot lahko to stori vrvež avtomobilskih gum in vrsta, na blagajni prenatrpanega hipermarketa. Vstanem, si skuham kavo, sedem na balkon in pogled rutinsko odplava na moj zeliščni vrt. Tam se v tem času bohoti grmiček žajblja, vinska rutica s svojimi ostro rumenimi cvetovi kot, da kljubuje zelenilu bazilike in biva v sozvočju vijolične lavande. Sramežljiv grmiček majarona, dela družbo razkošno cvetočemu timijanu in osameli ameriški slamnik bedi nad razraslim pehtranom. Pogled, ki bi umil še tako kalno oko.

 Moj jutranji počitek