Animal love

Živimo v času, ki večinskemu sloju populacije ni ravno naklonjen. Sama spadam v prelomni letnik, kar pomeni, da penzije ne bom dočakala po starem oz. bom delala do pozne starosti. Realnost je takšna, naj se ne zanašam na državo in par deset evrov, ki ne bodo zadostovali za preživetje, torej moram že prej poskrbeti za svojo varno starost. Večina ljudi ima nagonsko željo po preživetju in v marsičem, kar med evolucijskim razvojem nismo že izgubili, smo podobni živalim.

 Pritepenček Mic

Moja današnja tema je namenjena razmišljanju o ljubezni do živalskega sveta in na prvi pogled se zdi kot, da uvod s tem nima prav nobene zveze. Zaradi želja po ugledu, lažni mogočnosti in hotenja biti večji, kot to dopuščajo zmožnosti neki državi, se navzven kaže blišč gnilega jabolka. Silni miljoni, namesto v blagajno za pomoč lastnemu ljudstvu, romajo v namene za dosego prej omenjenih želja. Da o polnjenju praznih žepov revežev mogočnikov, ki so pri polni skledi....niti ne razpravljam.

Iz enakih vzgibov se zdi, da kupujemo "čistokrvne" živali, kljub temu, da slovenska zavestišča pokajo po šivih. Ker sledim delu raznoraznih društev za zaščito živali, se mi zdi skrajno neumestno, da rešujemo pse, ki so brezdomci v Bosni ali na Hrvaškem. Zakaj naprej ne rešimo, kar se rešiti da in je hudo pereče za stenami lastnih meja? Neistomislečim se opravičujem, kar to ni napad na njihovo nesebično početje, le vzorec razmišljanja se mi vidi, kot zgrešen?! O "čistokrvnih" živalih imam svoje mnenje. So bolj ali manj posrečene kombinacije človekovih poizkusov, ki kot vrhovni poglavar določa, kaj čistokrvno je. On je tisti, ki pove, da je potrebno določeni pasmi kupirat ušesa, rezat repe in podobne neumnosti. Sprašujem se ali je Hitler svoji čistokrvni rasi ravno tako zapovedal  frizure?  Prikupna ameriška malči, ki je nastala vsled križanj med maltežanom in čivavo, si je za prestižen denar zagotovila svoje mesto v družinah s polnimi malhami.

A, ko govorimo o ljubezni do njih, je stvar popolnoma drugačna. Večina otrok, ki v svoji najbolj rani mladosti mladosti brez zadržkov prime deževnika ali žabo ju, ko odraste le stežka. Če jih odrasli ne bi učili fej in fuj, ne bi bilo razloga za gnus. Pravim, da se otrok ljubezni do živali nauči ali pač ne. Neštetokrat videno in brano...Ljudje kupijo žival, ne da bi vedeli ali so jo sposobni imeti. Postavijo jo, kot plišasto na svoje mesto misleč, da bo ostala tam do takrat, ko si jo bodo zaželeli. Toda žival kaka, lula, sika, laja, mijavka...po drugi strani pa ima večne potrebe po crkljanju, po stiku s prijateljem, v tem primeru "skrbnikom", ki je ponosen nanjo le takrat, ko ga na cesti sprašujejo po čistokrvnosti in pasmi. Vem, ker sem ta vprašanja dobila zastavljena mnogokrat in moj odgovor na to je bil, da imam čistokrvnega "ruskega pravljičarja". Pompozno ime za mojega sicer najlepšega mešančka in ljudje so mojemu odgovoru velikokrat celo verjeli.

Moj najboljši prijatelj Beno

Ko po nekaj mesecih taisti skrbniki ugotovijo, da "ne zmorejo", pustijo žival na cesti ali jo, če uspejo koga prepričati, porinejo v tretje roke. Niti predstavljati si ne morem svojega psa, kako bi prenesel kaj takega, po najini desetletni zvezi. Da ne govorim o sebi. Glede na to, da imam zaposlitev, ki je takšne narave dela, da sem mnogo v avtu, je bilo že od samega začetka najine zveze popolnoma jasno, da bo Beni potoval z mano. Križem, kražem sva prepotovala Slovenijo (večkrat) in še vedno je moj zvesti sopotnik, ki mi na poti dela družbo. Le dvakrat mu je na poti postalo dolgočasno in medtem, ko me je čakal, da pridem iz sestanka, si je za predjed privoščil varnostni pas. Jao, jao...vse bi bilo kul, če ne bi zamenjava stala 300 EUR, zato še po letu dni goljufam policaje s pogriženim. Ljubitelj živali....pravi, ima rad pse, muce, ptiče....hrčke. Ne morem mimo tega, da ne bi omenila mojega očeta, ki je skobčevko navadil na sprehode po parku (brez kletke seveda), prosto bivanje na balkonu pa je bila zanjo vsakdanja praksa. S papigo se je ukvarjal vztrajno, redno in predvsem s srcem, da ni bilo nobenega dvoma o ljubezni med njima. Ko so mu moji otroci v varstvo zaupali hrčka, ga je v desetih dneh navadil, da se je odzival na ime in prišel iz hišice takoj, ko ga je poklical. Šele kasneje sem izvedela, da ga je pestoval in se z njim pogovarjal. Se vam zdi smešno? A-a, pa ni. Ljubezen do živali, ni samo ljubezen do pasjih prijateljev.

Naj ne bo barva tista in ne pasma, še manj prestiž razlogi, ki bodo odločali o izbiri bodočega prijatelja. Predvsem tehten razmislek odraslih, ne otrok, naj bo vodilo, če smo ga sposobni imeti radi. In če je odgovor pritrdilen, bo tudi izbira nedvomno prava. Kajti le v tem primeru, ti je ponujena priložnost, da izkusiš nesebično, brezpogojno ljubezen in zvestobo.