Slovo

Ponoči, je umrl moj Mici. Taisti Mici, ki me je naučil, kot sem omenila že v prejšnjih zapisih, pomembne lekcije v življenju. Opazovati. Nenadoma, kot se je znašel v mojem življenju, ga je tudi zapustil. Žalujem.

Včeraj zvečer, ko sem se odpravljala na koncert mojega velikega idola Leonarda Cohena, ki ga spremljam že malodane trideset let, sem razmišljala, da moram o temu, kaj napisati. In, kot bi vedel, da odhajam, se je tik preden sem šla smukal okoli mene, čeprav je jedel pred kakšno uro. Kot vedno, sem se od moje žabice poslovila rekoč, saj kmalu pridem. Hčerka me je zaradi tega  nemalokrat hecala češ, tvoj "sin" je prišel.

Zjutraj, ko sem vstala, skuhala kavo in sedla na balkon odkoder se zdi, da vidim svet tridimenzionalno, sem rutinsko pogledovala, kdaj bo prišel. Toda večkrat se je zgodilo, da je pridrobencljal malce kasneje, jaz pa sem medtem, ko sem ga čakala, pogrela mleko v mikrovalovki in vanj nadrobila kruha zanj.

Po gozdni poti se je na motorju pripeljal gobar, se ustavil pred našo škarpo in nekaj ogledoval. Tisti hip me je prešinilo: muc....Grem pogledat in bil je. Moj muci....Mrtev. Kaj se je zgodilo, ne vem. Živahen, kot je bil, ni bilo videti, da je bolan. Najbrž ga je povozil avto. Mož ga je pokopal v gozdu, v meni pa je zapustil globoko praznino. Vem, da je moje razmišljanje paradoksno, toda umrl je medtem, ko sem na koncertu poslušala lirične pesmi žalostnega pesnika. Tako sem se tisti večer poslovila od obeh. Od Leonarda, ker ga vsled častitljive starosti  k nam več ne bo in mucija, ki ga bom neizmerno pogrešala.

 Bil je nikogaršnji, samosvoj, pa vendar tako zelo moj.