Končno, tako željena pomlad

Dolgo, predolgo nisem pisala. Razlog se skriva v nekem mojem grehu (sploh ne vem, če mu lahko tako rečem) iz preteklosti, o katerem bom spregovorila drugič, toda posledično zaradi njega nisem imela predvsem volje, da bi šarila po besedah.V vmesnem času se je zgodilo marsikaj. Poljane so zacvetele z vso silno močjo, prve sestavine za jagermeistra se že namakajo.

 

Občudovanja vredna, kajneda?

Po novem, bo v mojem kraju tržnica in neimerno me veseli, da sem ujela zadnji štant, na katerem bom slikovito razstavila moje arcnije. Sobote, čeprav bojda mrzle, se tako veselim, da sem danes za pokušino razstavila moje izdelke, kar na domači mizi, ker mi je "šefica", ki je zadolžena za cel projekt zažugala, naj bo, kar se da privlačen in zanimiv.

Pri hiši stalno nekaj delamo, toda izkupiček mojih vtisov je boren, ker se mi zdi, da kar postorimo novega, podremo vse ostalo, kar je bilo narejenega prej. Tako smo navozili sedem tovornjakov zemlje, ker želimo izravnati teren in povozili vse moje rožice, ker se jih bager pač ni mogel ogibati. Toda ena, izmed preživelih vrtnic, ki so se hudi ujmi uspele izogniti  in je zanalašč nisem hotela obrezati cveti, kot za stavo.

 Še od blizu....

Razmišljam, ker sem testirala obrezovanje vrtnic, da je vse skupaj en velik lari fari. Predlani, ko smo kupili hiško in je nihče ni obrezal, je divjala tako, da so jo hodili občudovati ljudje iz doline. In, ker človek (za prmej, da ne rečem kaj gršega), nikoli ni zadovoljen, sem jo lansko leto porezala po vseh študijskih pravilih. Za boga svetega, pa saj sem iz foha....No, zgodilo se je, da je spomladi podarila mojemu šolskemu znanju ravno pet cvetov. Potem se je kujala, kot bi mi zanalašč želela nagajati. Prav....sem si mislila. Letos, ne porežem nič. Da ne nakladam, prilagam fotko, ki si zasluži čisto petko. Ne fotka....vrtnica. Moj zaključek je, ne bom rezala nič več, narava že ve kaj dela.

 Blitvo sem enkrat že porezala, pa pojedli smo jo tudi!

Mož se je lotil permakulturnega pojekta, v posmeh mojemu tradicionalnemu vrtu, ga je postavil točno meter stran. Navozil je karton, slamo in kompost, čez vse to pa položil pet cm zemlje. Natančno (zopet v posmeh moji, večkrat malce furjasti naturi), je po permakulturnih predpisih posadil korenček med solato, redkvice med paradižnik, ter vsak dan vneto hodi ogledovat svoj projekt.

Še ena permakulturna gredica spodaj se obeta....

Malce kritično, pogleduje proti mojemu kosu zelenjadnega vrta, toda zaenkrat, (še) ni nobene dramatične razlike v rasti. Tako in tako pravi, da je preveč pohitel s sajenjem, kajti najprej bi slama in karton morala začeti razpadati, torej vsaj pol leta bi gredico pred sajenjem moral pustiti mirovati. Ker sem sledila njegovemu izobraževanju na tem področju vem, da ima še kako prav.

V naslednjem zapisu vam poročam, kako uspeva tradicionalni zelenjadni vrt, ter malce več o permakulturi.