Strani

četrtek, 23. junij 2011

Permakultura

Danes sem se lotila mojega obljubljenega prispevka na blogu o katerem sem rekla, da bom nekaj napisala (huh, o permakulturi je težko samo nekaj napisati). Kaj permakultura je? Permakultura je način življenja.

 Bazilika, ki sem jo vzgojila iz semena

Ne moreš si reči: "No ja, kmetoval bom po permakulturnih načelih in zakonitostih!" Ne gre. Če hočeš, da ti bo uspevalo, moraš korenito spremeniti način razmišljanja, slog življenja, vzpostaviti oblikovan odnos do zdravega bivalnega okolja, kjer prideluješ hrano, energijo....


Konkurenčne buče so precej večje od mojih:)

Ko sem brala o znamenitem, upornem kmetu Seppu Holzerju, sem bila nemalo začudena nad rajem, ki si ga je ustvaril na 1500 metrih nadmorske višine. Goji citruse, evkaliptuse, kivi in ostale eksotične rastline, poleg seveda vseh ostalih, ki pa so nekako tradicionalne za celinsko področje.

Permakulturni paradižnik se bohoti v družbi nadzemne kolerabice

 Iz strmine, zaradi smrekove monokoulture uničene in onesnažene prsti, je v kratkem času naredil rodovitno zemljo, na kateri rastlin ni potrebno ne zalivati, ne pleti ali kakorkoli drugače razvajati. Zemlje ne orje, ne štiha ali kakorkoli drugače obdeluje. Namesto njega delo opravijo deževniki in mikroorganizmi, ki v zemlji so. Pri obdelavi zemlje mu pomagajo prašiči, ki s svojimi rilci dodobra preorjejo obdelovalno zemljo, race, kokoši in druge domače in neudomačene živali:) Pravi, da je treba naravi pustiti, da dela po svoje, za razliko od sodobnega kmetijstva, ki se loteva vsega narobe. Rastline slili v odvisnost in izžema prst. Permakultura JE samooskrba, opevana beseda v zadnjem času.

 Perma solatka, kljub poznemu sajenju dela čvrste glave

Kot sem omenila, se je mož lotil vrtička, ki ga je vsaj v osnovi oblikoval po permakultunih načelih. Torej, nič okopavanja,štihanja in bognedaj uporabe kakršnih koli kemičnih tretmajev v prihodnjih letih. Uši na fižolu se znebiš s koprivo ali oljem, ki ga zmešaš z vodo in z mešanico poškropiš rastline. Pomemben del uspeha pa je štart oz. priprava gredice. Ker je svoje delo lepo evidentiral na sledečem linku, ga kar
prilagam:http://enabilka.blogspot.com/2011/05/gredica-malo-drugace.html

Permakulturna gredica v celoti

In, ker ne gre drugače, da primerjam moj, tradicionalni vrt in njegov permakulturni, prilagam tudi novejše fotke enega in drugega.  Po slišanem in videnem me več ne čudi, da na njegovem koščku zares ni nobenega plevela, buče rastejo, kot utrgane medtem, ko sem svoj vrt morala že trikrat okopati (po fotografijah sodeč je sklepati, kot da ga nisem nikoli...)

 Spreglejte plevel prosim...

Toda  moj paradižnik letos, ki sem ga mimogrede vzgojila iz semena sama in je bil na začetku videti, kot uboga para, je zrastel v prekrasne orjake, ki ga zavistno pogledujejo sosedje, ki so si kupili cepljenega. Jap, tudi možu sem taiste sadike dala "naposodo". Jih bo drugo pomlad vrnil? Poročam....

 Res je lep...

No, no in za konec....foušija ni lepa lastnost:)

Ni komentarjev:

Objavite komentar