Gobje zlato

Hišica, v kateri bivam, je locirana ob robu gozda. Tako imam vsakodnevno priložnost, da se sprehodim v njem in ob tem času še toliko raje, kajti mnogokrat, le nekaj metrov od hiše najdem jurčka. Dodobra, sem kar nekaj gob spoznala v otroštvu, ko smo jih v poletnih počitnicah nabirali pri mojih starih starših. Poznala sem od lisičk, mnogo vrst jurčkov, sirovk, mavrahov in dežnikov. Slednji so bili bolj okusni, kot meso in moja najljubša poslastica. V mestu sem na gobe pozabila, ko pa sem se preselila na deželo, se je moje spoznavanje z njimi začelo na samem začetku.

Vonj po naravi, za hladne, zimske dni....

Pot, ki vodi mimo moje hiše je tudi edina, ki popelje gobarje v gozd in ob vseh drugih letnih časih, je le poštar s svojim motorinom tisti, ki enkrat dnevno zmoti mir na njej. V gobarski sezoni, pa se sicer makedamska cestica, spremeni v pravo prometnico, po kateri vijugajo, tako vaščani z motorčki, kot avtomobili z mestnimi registracijami. Kadar imam čas opazujem, kako so bili uspešni pri gobarjenju in nekateri, predvsem domačini, so pravi gobosledci. Košare so tako polne, da vedno znova upam, da bo kakšen padel iz nje in mi tako skrivoma razveselil dan.

Pa, kot sem omenila na začetku, se tudi sama odpravim ponje, le košare še nisem uspela napolniti do vrha. Priznati moram, da niti nimam te želje, ker me razveselijo trije in kakšna lisička, da za sproti pripravim okusno gobovo juho. Zadnjič, po dežju, ko so se mimo hiše zopet valile trume iskalcev gobjega zlata, pa sem začela razmišljati, kako se gobe pravzaprav razmnožujejo. Kot otroka, me je mama vedno opozorila, da moram imeti za nabiranje gob s sabo nožek. Tako sem zelene trose vedno pustila na licu mesta, pa tudi betek sem na spodnji strani obrezala. In, kar se Janezek nauči, to zna:)) Tokrat sem pri mimoidočih opazila, da so v košarah gobe s trosi in betka, se je tudi še držala zemlja. Pobrskala sem po internetu in našla zanimiv prispevek o razmnoževanju gob, ki mislim, da si zasluži pozornosti vseh nabiralcev gob.
 http://www.gobe.si/Mikologija/RazmnozevanjeGliv

 

 Mmmm...bi jo kdo poizkusil?

Za konec, pa ne morem mimo misli, ki me gloda prav vsakokrat, ko grem v gozd. Na kupe takšnih in drugačnih plastenk leži vse naokoli. Tudi sama vzamem s sabo vodo v plastenki, toda prazna, se vedno vrne z mano domov, kjer najde svoj prostor v zabojniku. Toda saj res...pozabila sem, da je moja košara vedno na pol prazna in se v njej najde prostor tudi za plastenko, ki roma doma tja, kamor sodi. Mnogi pač, raje naberejo kakšno staro trofejo več, za katero bi bilo bolj pametno, predvsem pa okoljevarstveno, da jo pustijo v naravi, kjer se bo razmnožila, pa se plastika znajde tam, kamor nikakor ne sodi.

Hm....in, ali ni bil nekoč v zakonodaji tudi nek odlok, ki je navajal, s kakšno količino gob lahko gozd zapustiš? Včasih je kakšnega izmed njih, dobro tudi spoštovati....